Zeleno omizje

Gledano z današnje perspektive gre skoraj za nekakšno razglednico iz božje ideje o demokraciji. Nihče od prisotnih svojim sogovornikom ali komurkoli drugemu ni očital kake zarotniškosti ali kake nepoštene premoči, ki bi upravičevala ciničen odnos do nasprotnikov. Eno omizje, en narod. 

Če se je kdo pri omizju le nekoliko oddaljil od duha skupnega, malo da ne sokratskega zasledovanja resnice in se zatekel k prelepo zvenečim besedam – danes bi rekli »populizmu« – ga je omizje brž popravilo. »No, no …, ne moremo se spuščati na to raven,« so se pridušali nad kolegom. Kot bi se zbrani predstavniki novega »pluralizma« zavedali, da morajo z vsako besedo paziti, da upravičijo večstrankarstvo. Da pokažejo, da se znamo in zmoremo pogovarjati in da je izmenjava idej boljša alternativa enostrankarskemu monologu. Vsi so bili zato nekako previdni. Vsaka vulgarnost ali poenostavljanje bi bila voda na mlin kritikom demokracije, ki bi rekli, da se ljudstvo brez vodstva pač ne zna dogovori...