Spoštovani gospod Štefan, vaše vprašanje je v sedanjih razmerah velikih preizkušenj zaradi poplav in neurij izziv za mnoge, ki se jim je v nekaj urah življenje povsem spremenilo in so zato v zelo težkem položaju. Ob tem se samo po sebi postavlja vprašanje: Zakaj Bog to dopušča, kaj smo storili narobe, ali smo premalo molili, ali je naša vera prešibka in »pešajoča«, kot ste zapisali? Sveta mati Terezija iz Kalkute nam odgovarja na izviren način, ko pravi: »Upam, da imaš dovolj sreče, da te naredi nežnega, dovolj preizkušenj, da te okrepijo, dovolj bolečine, da ostaneš človeški, dovolj upanja, da si srečen.« Pogosto nam ostaja samo to, da pokleknemo in molimo za to, da bi verovali, da je resnično in trdno upanje v tem, ne da se bo vse dobro izšlo, ampak da ima tudi takrat, ko gre nekaj drugače, kot smo pričakovali, to svoj smisel in razlog. Toda ali dovolj molimo? Imamo prošnje procesije, pa procesije z Najsvetejšim za praznik Svetega Rešnjega telesa, pa procesije ob večjih praznikih...