Kristus v evangeliju pogosto blagruje uboge v duhu (Mt 5,3), torej tiste, ki svoje življenje popolnoma zaupajo vodstvu Svetega Duha. Taka je uboga vdova (Mr 12,41-44), ki jo opazi le pogled Ljubezni. Medtem ko bogataši svojo gotovost naslanjajo na materialne stvari, torej na svoje sposobnosti, in v tempeljsko zakladnico mečejo velike vsote iz svojega preobilja, vdova, popolnoma nezavarovana in nezaščitena, vrže iz svojega uboštva vse, kar je imela za preživetje. S tem pa, ko vrže oba novčiča in ne le enega, pokaže, da svoje celotno življenje izroča v zakladnico Božjega srca. Od tam, iz Očetovega naročja, upa prejeti vse, kar potrebuje za svoje življenje. In Kristus, ki je prišel iz istega Očetovega naročja, ji ni ostal dolžan. Kot tudi nam ne. Prišel je namreč zato, da bi v njem imeli življenje in ga imeli v izobilju (Jn 10,10). Očetova zakladnica se je v Sinu na široko odprla. Za vse.