Juan Sánchez Cotán (1560–1627) je do svojega triinštiridesetega leta živel v španskem mestu Toledo. Tam je bil cenjen slikar. V tem mestu je spoznal El Greca (1541–1614), imel je v lasti dve njegovi sliki in mu celo posodil znaten denarni znesek. Njegove tihožitne slike sodijo med najvišje dosežke španskega slikarstva. V njih je zapustil vso svojo dušo, zaljubljeno v asketizem. V njih je shranil sadove svojega premišljevanja o presežni lepoti preprostih stvari.

Njegove tihožitne slike sodijo med najvišje dosežke španskega slikarstva.

Kljub vse večjemu uspehu je Sánchez Cotán, ki je dobro poznal frančiškane, vedno globlje vzljubil ponižnost, uboštvo duha in tišino. Zdi se, da bi lahko skupaj s svojim sodobnikom, pesnikom Lope de Vegom – »feniksom španske zlate dobe« – dejal: »Moja majhnost se mi zdi prava veličina; in stvari, ki druge delajo velike, čeprav to v resnici niso, se meni zdijo majhne.«

Leta 1603 se je odločil, da bo »umrl svetu.« Sestavil je oporoko, se odpovedal vsemu svojemu premoženju in vstopil v kartuzijo v Granadi v Andaluziji. Tam je končno našel strogost, preprostost, samoto in tihoto, po katerih je hrepenel. Kot je v 20. stoletju zapisal papež Pij XI., kartuzijanski red, ki sta ga leta 1084 ustanovila sv. Bruno in Hugo, nikoli ni potreboval prenove, ker se ni nikoli oddaljil od svojega vodila.

V granadski kartuziji je brat Juan živel izjemno strogo življenje molitve in kontemplacije.

V granadski kartuziji je brat Juan živel izjemno strogo življenje molitve in kontemplacije. Podobno kot Fra Angelico je s svojimi slikami in freskami razsvetljeval prostore samostana. Kljub svojemu izjemnemu daru je imel samega sebe za najmanjšega med služabniki. Njegova dobrosrčnost, blagost in preproščina so mu prinesle sloves svetosti, ki živi še danes.

Leta 1617 je papež Pavel V. končal teološke spore o Brezmadežnem spočetju Device Marije. Čeprav dogme še ni razglasil (to je storil Pij IX. leta 1854), je zahteval, naj se vsi nasprotniki te resnice umaknejo v molk.

V znamenje tega dogodka je brat Juan ustvaril sliko, ki krasi naslovnico te številke Magnificata. Marija je upodobljena kot Brezmadežno spočetje, obrnjena proti gledalcu, kakor bi prihajala iz nebeške svetlobe, v kateri deluje Sveti Duh, lebdeč nad njo. Prikazana je kot Žena iz Knjige razodetja: Veliko znamenje se je prikazalo na nebu: žena, ogrnjena s soncem, luna pod njenimi nogami in na glavi krona iz dvanajstih zvezd (Raz 12,1).

Marija je upodobljena kot Brezmadežno spočetje, obrnjena proti gledalcu, kakor bi prihajala iz nebeške svetlobe, v kateri deluje Sveti Duh, lebdeč nad njo.

Je mlado dekle z zlatimi lasmi, oblečeno v čudovita oblačila. Okrog nje tvori oblak, v katerem se razodeva Božja slava, mandorlo – svetlobni sij. Dogajanje se odvija nad pokrajino, ki predstavlja okolico Granade: na levi je vidna kartuzija, za njo mestno obzidje (podobno tistemu nebeškega Jeruzalema), v ozadju pa vznožje Sierre Nevade.

V ospredju, spodaj in v oblakih, ki obdajajo nebo na desni in levi strani slike, je umetnik upodobil šestnajst mističnih simbolov Brezmadežne, kakor so se pojavljali v litanijah Device Marije, iz katerih so se pozneje razvile lavretanske litanije Matere Božje.

Od zgornjega levega kota slike (sonce), po spodnjem robu in vse do zgornjega desnega (luna), so navedeni naslednji nazivi:

Svetla kakor sonce,

Brezmadežno zrcalo,

Vrata nebeška,

Cvetoča korenika Jesejeva,

Stolp Davidov,

Božje mesto (granadsko obzidje),

Studenec v vrtovih,

Roža skrivnostna,

Vodnjak žive vode,

Visoka cedra,

Dragocena oljka,

Ograjeni vrt,

Kakor lilija med trnjem,

Sedež modrosti,

Zvezda danica,

Lepa kakor luna.

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 12/2025. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.

Brezmadežno spočetje (ok. 1617–1168) Fray Juan Sánchez Cotán (1560–1627) FOTO: Umetnostni muzej, Granada, Španija