Poreč nam je dobro znano mesto, morda smo celo kdaj imeli priložnost obiskati stolno cerkev, Evfrazijevo baziliko iz 6. stoletja, ki neprekinjeno v komaj kaj spremenjeni podobi služi svojemu namenu že poldrugo tisočletje. Kar osupnemo pred živimi barvami mozaikov v apsidi, kjer je upodobljen tudi graditelj, škof Evfrazij, ki nosi v roki model bazilike, ki jo daruje Mariji in Jezusu v njenem naročju.

Simeon pa Jezuščka spoštljivo, s prekritimi rokami sprejema v naročje nad oltarjem s čašo, ki simbolizira evharistično daritev.

Na naslovnici tega meseca pa lahko prav tako osupnemo pred upodobitvijo, skoraj pol tisočletja mlajšo, a prav tako živo, kjer imamo tudi opraviti z darovanjem. Gre za celostransko ilustracijo v Knjigi blagoslovov iz Poreča, ki jo je v 11. stoletju uporabljal Evfrazijev naslednik škof Engilmar, benediktinec, ki jo je prinesel najverjetneje iz svojega domačega regensburškega samostana, ko je prišel od tam na jadransko obalo – kakor množice njegovih sonarodnjakov še vedno počnejo vsako poletje. Podobno kot Evfrazij je upodobljen tudi Engilmar na prvi strani kodeksa, kako ga drži v roki in z njim blagoslavlja.

Neznani iluminator je okrasil knjigo s prizorom Jezusovega darovanja v templju, na drugi strani lista s to ilustracijo pa je bil blagoslov, s katerim je škof na ta praznik blagoslovil ljudstvo. Jožef prinaša dve grlici ali dva golobčka, Marija drži v rokah in izroča Jezuščka, ki tudi širi roke v darujoči objem, Simeon pa ga spoštljivo, s prekritimi rokami sprejema v naročje nad oltarjem s čašo, ki simbolizira evharistično daritev, to božansko izmenjavo darov. Mi prinašamo in darujemo nekaj malega, veliko več blagoslovov pa prejemamo v dar.

Darovanje v templju. Neznani iluminator iz Regensburga, 1030–1040

FOTO: Škofijski arhiv v Poreču

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 2/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.