Bazilika sv. Marka v Benetkah – posvečena leta 1094 – je bila zgrajena kot svetišče za relikvije sv. Marka, ki so jih beneški trgovci prinesli iz Aleksandrije v Egiptu, kjer je evangelist pretrpel mučeništvo. Svetišče nosi vzdevek »zlata bazilika« zaradi svojih mozaikov na zlatem ozadju. Kdor vanjo vstopi prvič, ima občutek, kakor da bi bil sprejet v veličastno skrinjico iz dragocene kovine. Po vzhodni simboliki je zlato barva božanskosti, zato se v tej baziliki božanska liturgija razodeva v vsej svoji lepoti v samem središču božanske luči – ki je Bog sam. S tem namenom je bila vsaka izmed milijonov zlatih mozaičnih ploščic izdelana iz prosojnega muranskega stekla, v katero je vdelan listič čistega zlata.

Mozaik, ki krasi naslovnico tokratne številke Magnificata, se nahaja na steni južne prečne ladje. Nastal je v 13. stoletju in bil delno obnovljen v 15. stoletju. Prizor upodablja trenutek, ko se učenci, tukaj jih zastopata le Peter in Janez, vrnejo k Jakobovemu vodnjaku in z začudenjem zagledajo Jezusa v pogovoru s Samarijanko (Jn 4,4-30).

Prizor upodablja trenutek, ko se učenci, tukaj jih zastopata le Peter in Janez, vrnejo k Jakobovemu vodnjaku in z začudenjem zagledajo Jezusa v pogovoru s Samarijanko.

V središču je Jakobov vodnjak stiliziran v obliki križu podobnega krstnega bazena. Takšne bazene so izkopali v tleh krstilnic, kjer so prvi kristjani opravljali krst s potopitvijo.

Za vodnjakom stoji drevo življenja; iz enega debla se razraščajo tri mogočne veje. Tako simbolizira Boga, ki je eden in troedin. Po poročilu iz Prve Mojzesove knjige sad drevesa življenja daje dostop do večnega življenja: Tedaj je Gospod Bog rekel: »Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, ker pozna dobro in hudo. Zdaj pa, da ne bi iztegnil svoje roke, vzel z drevesa življenja, jedel in živel na veke!« Zato je Gospod Bog človeka izgnal iz edenskega vrta, da bi obdeloval zemljo, iz katere je bil vzet. Izgnal je človeka in na vzhodni strani edenskega vrta postavil kerube ter plameneč meč, ki se je vrtel v vse smeri, da bi varoval pot k drevesu življenja (1 Mz 3,22-24).

»Kdor hoče, naj vzame vodo življenja!«

»Po drevesu je človeštvo padlo; po drevesu bo človeštvo rešeno« (sv. Irenej) – kajti dostop do drevesa življenja bo človeštvu ponovno dan takrat, ko bo Kristusov križ, narejen iz njegovega lesa, povzdignjen nad svet: iz prebodene strani ljubljenega Sina Očetovega bo privrel izvir žive vode, očiščevalne vode krsta, da bi se mogli vsi preroditi iz vode in Duha za novo življenje Božjih otrok. Zato je nad krstilnico ob vznožju drevesa križa upodobljen rdeč bazen, ki predstavlja Kristusovo kri, prelito za nas; privrela je iz njegovega prebodenega srca hkrati z živo vodo.

Dostop do drevesa življenja bo človeštvu ponovno dan takrat, ko bo Kristusov križ, narejen iz njegovega lesa, povzdignjen nad svet: iz prebodene strani ljubljenega Sina Očetovega bo privrel izvir žive vode.

V tej luči je tudi upodobljen Gospod Jezus levo od krstnega bazena, sedeč na svojem prestolu kot Pantokrator, Vladar vsega. V levi roki drži zvitek evangelija, z desnico pa dela gesto Vsemogočnega, ki blagoslavlja vodo, da bi postala živa voda, očiščevalna voda krsta:

Bog, naš Oče,
po milosti svojega ljubljenega Sina
naj se moč Svetega Duha spusti na to vodo,
da bo vsak, ki je krščen
in z njim pokopan v smrt,
z njim tudi vstal v življenje,
kajti on živi vekomaj.

In to je trenutek, ko v nas Duh in Nevesta govorita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride; kdor hoče, naj zastonj prejme vodo življenja (Raz 22,17).

Kristus in Samarijanka

*

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 3/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.