V letu svetega Frančiška se nam je zdelo primerno, da za mesec, v katerem se konča post in se začne velikonočni čas, naslovnico Magnificata opremimo s podobo, ki pokriva obe liturgični dobi; in za to je križ iz cerkvice sv. Damijana nadvse primeren. Neznani, morda celo sirski ikonopisec iz 11. ali 12. stoletja je na križu upodobil Vstalega. Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kako je ta ikona prišla v cerkvico pod Assisijem, ki je v Frančiškovem času že bila močno potrebna obnove, a prav s te ikone je mladi Frančišek zaslišal Kristusov glas, ki ga je vabil k popravljanju te primestne razpadajoče cerkvice in slednjič tudi vesoljne Cerkve, ki je v 13. stoletju doživljala hude preizkušnje.

Prav s te ikone je mladi Frančišek zaslišal Kristusov glas, ki ga je vabil k popravljanju Cerkve.

Frančišek je vzel poslanstvo zares in obnovil vse, kar mu je bilo naročeno. Ker je obnovljeno cerkvico izročil Klari, ki se mu je odločila slediti, in njenim sestram, so te po Klarini smrti, ko so se leta 1257 preselile v mesto k baziliki sv. Klare, tja prenesle tudi to dragoceno ikono, ki visi pod stropom v stranski ladji, pri sv. Damijanu pa je zdaj samo verodostojna kopija. In kopije te ikone najdemo pov sod po svetu.

Ikona je z vsemi svojimi detajli silno zgovorna. Jezusovo telo ni v bolečinah, roke niso videti pribite z žeblji, ampak nas bolj vabijo v objem. Nad glavo vidimo prizor vnebohoda, ko stopa Jezus v družbo angelov, ki so sploh priče vsega dogajanja naokoli. Napis nad glavo je v latinščini, a zadnje črke pri Nazarečanu manjkajo, morda to kaže na to, da ikonopisec ni bil vešč latinskega jezika in je morda prepisoval z ikone, kjer je bil ta napis poškodovan.

Ob križu stojijo ljudje, ki so sicer precej manjši od Jezusa; pet oseb je večjih – te imajo podnapise – in tri so manjše. Morda je ob stotnikovi glavi oni ozdravljeni služabnik, morda pa je ikonopisec upodobil sebe kot skritega opazovalca dogajanja na ikoni in pred njo; na naši levi pa vojak s sulico prebada Jezusovo stran. Ob Jezusovem kolenu vidimo petelina, ki je tisto noč zapel Petru, čisto na dnu pa bi lahko bila Peter in Pavel; slednji seveda zgodovinsko gledano nima kaj početi pri tem dogodku, teološko pa ga obravnava v mnogih svojih pismih. Morda pa sta edina preostala od skupine več krajevnih zavetnikov, ki se je z leti precej zabrisala.

Ikona t. i. zmagoslavnega Kristusa (Christus triumphans) prikazuje živega Jezusa na križu v pokončni drži z glavo, ki ni nagnjena nazaj, z odprtimi očmi in intenzivnim, mirnim, ne trpečim izrazom. Njen namen ni bil predstaviti trpljenja, ampak zmago nad smrtjo. Gre za tipično upodobitev iz zgodnjega srednjega veka, ki jo kasneje na domesti ikonografija trpečega Kristusa (Christus patiens).

Tudi vsem nam Jezus govori o svoji ljubezni, ki se ni ustavila niti pred smrtjo, in o svoji zmagi nad smrtjo, kamor nas vabi. Pustimo se mu nagovoriti.

Tudi vsem nam Jezus govori o svoji ljubezni, ki se ni ustavila niti pred smrtjo, in o svoji zmagi nad smrtjo.

Križ pri Svetem Damijanu, Bazilika sv. Klare, Assisi, Italija. FOTO: © Edizioni Porziuncola, Assisi.

(Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.)