Umetnina na naslovnici: Marija Zmagovalka
Umetnina na naslovnici: Marija Zmagovalka
Likovna umetnost je skozi stoletja upodabljala Marijino brezmadežno spočetje na različne načine. Najbolj se je razširil in uveljavil t. i. standardni tip, ki se je izoblikoval do sredine 17. stoletja in kmalu prekosil stare formulacije motiva. Predstavlja Marijo z vencem zvezd okoli glave, z lilijo v roki ter luno oz. zemeljsko oblo pod nogami, s katerimi tre glavo hudobnemu duhu – kači. Motiv se je, tudi v kombinaciji z drugimi marijanskimi tipi ter z redukcijo ali dodajanjem atributov, razvil v številne variante.
Posebno skupino sestavljajo upodobitve tipa Marije Zmagovalke, ki so ga izzvali protestantski očitki katoličanom, češ da preveč poudarjajo Marijino vlogo. Kot odgovor nanje je Cerkev z novim tipom previdno naglasila Kristusovo zmago nad kačo, ki jo na upodobitvah on sam zabada s križem. Vzor, po katerem so se umetniki zgledovali, je ustvaril rimski slikar Carlo Maratta (ok. leta 1663).
Kot odgovor je Cerkev z novim tipom previdno naglasila Kristusovo zmago nad kačo, ki jo na upodobitvah on sam zabada s križem.
Na slovenska tla je tip Marije Zmagovalke uvedla ljubljanska jezuitska kongregacija Brezmadežnega spočetja. Prvič se pojavi na njenem nesigniranem bakrorezu iz leta 1726, ponovi pa na grafiki, ki je nastala leta 1750 po risbi Valentina Metzingerja (1699–1759), včlanjenega v kongregacijo leto pred tem. V njeni matrikuli je zabeležen kot »slavni slikar«, saj je v prestolnici Kranjske, kjer se je ustalil (prišel je iz Lorene), ustvaril obsežen umetniški opus in zaslovel kot vodilni slikar svojega časa. Posebnost njegove kompozicije je v tem, da se je, za razliko od vzora s stoječo Marijo, odločil za varianto s sedečo figuro, kakršno je že pred tem v oljni tehniki naslikal za dominikanke v Velesovem (1747), pozneje pa še za kapelo škofijskega dvorca v Goričanah (1753).
Velesovska slika je sprva prestolovala v enem od stranskih oltarjev, potem ko so dominikanke zgradile novo cerkev in jo opremile z novimi oltarji, pa je dobila mesto na koru (danes jo hranijo v župnišču). Brezmadežna z značilnimi atributi sedi na veliki zemeljski krogli, ki jo ovija orjaška kača, medtem ko je majhen lunin krajec pod njeno nogo komaj opazen. Odeta je v belo obleko in moder plašč, glavo ji obdaja venec zvezd, v levici drži lilijo, z desnico pridržuje Dete Jezusa, ki s suličastim križem pomaga spodaj stoječemu puttu iz kačjega žrela reševati trak s citatom iz Esterine knjige: Pro omnibus Non pro te haec lex. Esth. XV. (Ta postava velja za vse, ne pa zate).
Navedek po imakulistični razlagi poudarja Marijino izjemnost, saj je bila edina iz vsega človeškega rodu obvarovana izvirnega greha, na katerega aludira tudi ob strani rastoče drevo (na jezuitski grafiki sta mu dodana še Adam in Eva). Slika odstopa od siceršnjih upodobitev izbranega tipa v pomembni podrobnosti: kače ne zabada Jezus s križem, ampak jo z nogo tepta Marija, ki tako ohranja svojo tradicionalno vlogo. Nad prizorom se prikazujeta Bog Oče in Sveti Duh, ki ob Jezusu v Marijinem naročju dodajata motivu trinitarično razsežnost.
Slika odstopa od siceršnjih upodobitev: kače ne zabada Jezus s križem, ampak jo z nogo tepta Marija, ki tako ohranja svojo tradicionalno vlogo.
Umetnino odlikujeta pretehtana kompozicija in kolorit. Nenasičene, prosojne barve so značilne za Metzingerjeva dela, nastala v štiridesetih letih. Slika ne priteguje gledalca samo zaradi oblikovne dognanosti, ampak tudi s svojimi ikonografskimi posebnostmi.
***
Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 12/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.




