Matevž Langus (1792–1855), doma iz Kamne Gorice, je deloval v Ljubljani, kjer se je uveljavil kot portretist in cerkveni slikar. V mesto je prišel leta 1821 po šolanju na dunajski akademiji, pozneje se je odpravil v Rim na dvoletno izpopolnjevanje in se leta 1826 vrnil v Ljubljano.

 Marijino vnebovzetje, ki ga je leta 1822 ustvaril za šentjakobsko cerkev, spada v njegovo prvo ljubljansko obdobje in časovno sovpada s sliko sv. Miklavža, izdelano za veliki oltar ljubljanske stolnice. Tako kot je s slednjo nadomestil umetnino beneškega mojstra Pietra Liberija, ki jo je posnel in po svoje predelal, naj bi bil tudi pri Šentjakobu za Marijin oltar naredil kopijo njene baročne predhodnice. Delo je signiral, ker pa od njegovega opusa nekoliko odstopa, so nekateri celo domnevali, da je baročni original le preslikal. Pri restavriranju podobe leta 2007 se je potrdilo, da jo je naslikal na novo.

Slika Marijinega vnebovzetja, naslovljena tudi Vnebovzeta, zaseda osrednjo nišo istoimenskega oltarja v sprednji kapeli na severni strani šentjakobske cerkve.

Slika Marijinega vnebovzetja, naslovljena tudi Vnebovzeta, zaseda osrednjo nišo istoimenskega oltarja v sprednji kapeli na severni strani šentjakobske cerkve. Kamniti oltar, ki so ga jezuiti dali postaviti leta 1721, krasijo kipi Jacopa Contierija in Francesca Robba, vsebinsko povezani z osrednjo temo. Stranska kipa predstavljata Marijina starša sv. Joahima in sv. Ano, v atiki je Marijino kronanje kot dopolnilo in vrhunec njenega vnebovzetja, angela ob njem pa z besedilom iz praznične antifone Assumpta est Maria / gaudent angeli (Marija je vzeta v nebo / veselijo se angeli) razglašata veselje nebeščanov ob Marijinem prihodu v nebeško slavo. Pri oltarju so se zbirale k bogoslužju jezuitske Marijine kongregacije.

Prizor na Langusovem platnu je osredotočen na Marijo, ki jo krepka angelska mladeniča v spremstvu malih krilatcev na oblaku dvigata v nebo. Kompozicija je zasnovana v dinamičnih diagonalah, k razgibanosti pa poleg teatralnih gest protagonistov pripomorejo tudi njihova bogato nagubana in razvihrana oblačila. Marija, ki jo obdaja žarkasta svetloba, zamaknjeno zre kvišku in dviga roke v značilni drži orante. Pokrita je z oglavnico in ogrnjena s plaščem, izpod katerega kuka majhen putto. Slikar je uporabil živahne barve, od rdeče in modre do zelenkaste in različnih odtenkov rumene, ki prehaja v rjavo, ter belo, ki se izmenjuje s sivo. Langusovo olje posnema zrelobaročno predlogo, nastalo pod vplivom del italijanskih slikarjev od Guida Renija do Carla Maratta.

Marija, ki jo obdaja žarkasta svetloba, zamaknjeno zre kvišku in dviga roke v značilni drži orante.

Na sliki ni elementov, značilnih za širšo predstavitev teme, ki vključuje tudi apostole, zbrane kot priče Marijinega vnebovzetja ob praznem sarkofagu. Takšen dvodelni prizor, ki je v dobi protireformacije sicer sprožil zgodovinskokritično vprašanje o realni navzočnosti apostolov pri dogodku, se je splošno uveljavil. Kongregacija Marijinega vnebovzetja ga je dala upodobiti kot miniaturni dodatek osrednjemu motivu Vnebovzete na oltarni sliki v oratoriju jezuitske gimnazije, kakor razkrivajo grafike iz časa okoli 1772. Z njih je tudi razvidno, da je bil tamkajšnji Marijin lik podoben tistemu v cerkvi, ni pa bil identičen. Šentjakobska Vnebovzeta, priča Langusovega veselja do kopiranja starih mojstrov, vsekakor ostaja dragocen spomin na marijansko pobožnost nekdanjih jezuitskih kongregacij.

Vnebovzeta ostaja dragocen spomin na marijansko pobožnost nekdanjih jezuitskih kongregacij.

Ana Lavrič je umetnostna zgodovinarka

in velika poznavalka slovenskega cerkvenega slikarstva.

*Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 08/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.