Na naslovnici te številke Magnificata se ponovno srečamo z umetnikom, ki nam je že znan, Jeanom Bourdichonom (1457–1521). Njegova prefinjena miniaturna upodobitev prizora, ko je sv. Helena (248–330) našla Kristusov križ, je nastala med letoma 1503 in 1508 za veliki horarij (molitvenik) francoske kraljice Ane Bretonske. 

Bourdichon upodobi prizor, ko sv. Helena najde pravi Kristusov križ.

Ko Bourdichon upodablja življenja svetnikov, jih vedno skuša prijetno približati vsakomur, ki stopa z njimi v občestvo. Tudi tukaj je njegova sv. Helena zvest portret kraljice Ane Bretonske, naročnice Horarija. Oval njenega lepega obraza uokvirjajo zlate kite las, ki spominjajo na mandorlo. Njen pogled nas diskretno vabi, naj obrnemo srce k Njemu, ki nas je prvi vzljubil. Tako kot kadar se kraljica Ana pojavi v svojem veličastvu, tudi sv. Helena nosi kraljevsko krono z motivom lilijinega cveta; kraljevski plašč iz škrlatnega žameta, podložen s hermelinom, z zlato obrobo in gumbi, s sponko iz dveh cvetličnih zlatih brošk, okrašenih s po štirimi biseri in enim safi rjem; zlat zgornji plašč (≫telovnik≪) s hermelinovo obrobo; in modro obleko iz svilnatega taft a z vzorcem. Modra je barva francoske monarhije, hermelin pa ima pomembno mesto v grbu Bretanje, katere vojvodinja je bila Ana.

Njen pogled nas diskretno vabi, naj obrnemo srce k Njemu, ki nas je prvi vzljubil.

 Da bi povabil svoje sodobnike, naj svetost vnašajo v svoje vsakdanje življenje, tukaj in zdaj, Bourdichon brez zadržkov upodobi prizor, ko sv. Helena najde pravi križ, kakor da se odvija "danes" (v zgodnjem 16. stoletju) na Tourskem. Na desni tako vidimo rezidenco, kjer je kraljica Ana prebivala s svojimi hčerami; nato na sredini pokrajine mesto Tours; in končno v ozadju reko Loaro, ki se vijemed griči in nad katero kraljujejo znameniti gradovi. Tako v Bourdichonovem delu svetniki pristopijo k nam kot možje in žene, ki jih poznamo, vsak v svoji vlogi in poklicanosti; to je upodobljeno z neskončnim šarmom, na katerega se globine naše duše odzovejo še danes. 

Letos je 14. september, praznik povišanja svetega Križa, še posebej poudarjen, ne le zato, ker ga letos obhajamo v nedeljo (kar se zgodi vsakih pet ali šest let), temveč tudi zato, ker bo v letu Gospodovem 2025 njegovo praznovanje popolnoma osvetlilo sad jubileja: Upanje. Prav na to nedeljo nas Cerkev vabi, da slavimo križ, kot je rečeno v hvalnici Vexilla Regis: naš "edini up na slavni dan povišanja".

 Kraljevo znamenje, o križ, 
kako v skrivnosti se blestiš:
Gospod, ki je ustvaril svet,
na lesu križa je razpet.

O krasno, slavljeno drevo,
škrlatno zaljšano s krvjo,
izbrano, da tvoj srečni les
dotika kralja se nebes.

Pozdravljen križ, presvet oltar,
daruje tu se naš Vladar:
Življenje pretrpi tu smrt,
življenje s smrtjo obudi.

Pozdravljen križ, edini up
na slavni dan povišanja, 
pomnoži dobrim milosti,
izbriši krivdo grešnikom.

Trojica, vir zveličanja,
naj sleherni te duh slavi
in po skrivnosti križa nam
odpri nebesa, sveti raj. 

Amen.

Sv. Helena in najdenje svetega Križa. FOTO: Bibliothèque nationale de France, Paris. 

*
Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 09/2025. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.