Joachim von Sandrart, rojen leta 1606 v Frankfurtu, v družini, ki izhaja iz pokrajine Hainaut na severu Francije, je po Dürerju nedvomno najpomembnejši slikar nemške šole. V tem pomembnem delu, zasnovanem kot oltarna podoba, se umetnik natančno drži poročila o binkoštih iz Apostolskih del, ki se začne z opisom zbranih: Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi skupaj z ženami in Jezusovo materjo Marijo in njegovimi brati (Apd 1,14).

Umetnik se natančno drži poročila o binkoštih iz Apostolskih del.

V središču podobe Sandrart prikazuje Devico Marijo, ki prejema ognjeni jezik, očitno namenjen prav njej. Toda – mar ni Božja Mati že od svojega brezmadežnega spočetja napolnjena s Svetim Duhom? V preteklosti je bilo to vprašanje pogosto predmet razprav med slikarji. Danes na to Katekizem Katoliške cerkve odgovarja pritrdilno: »Prvikrat v odrešenjskem načrtu in ker jo je njen Sin pripravil, najde Oče prebivališče, kjer moreta njegov Sin in njegov Sveti Duh prebivati med ljudmi« (KKC 721). »Spodobilo se je, da je ›polna milosti‹ mati tistega, v katerem ›telesno biva vsa polnost božanstva‹ (Kol 2,9). Iz čiste milosti je bila spočeta brez greha« (KKC 722).

Marijo lahko torej štejemo za polno Svetega Duha že od trenutka njenega spočetja. A kljub temu so mnogi slikarji po nasvetu teologov menili, da jo je treba prikazati kot prejemnico Svetega Duha ob binkoštnem dogodku. Navsezadnje jo njena polnost Duha ne izključuje iz nadaljnjih, posebnih izlitij za dodatna poslanstva. Angelovo oznanilo pri učlovečenju: Sveti Duh bo prišel nadte (Lk 1,35), to jasno potrjuje.

Marijo njena polnost Duha ne izključuje iz nadaljnjih, posebnih izlitij za dodatna poslanstva.

Zato je povsem ustrezno, da jo umetniki prikazujejo kot udeleženko tega ustanovitvenega trenutka Cerkve. Njena navzočnost pri binkoštnem dogodku ni le prisotnost, temveč nujnost – saj ima prav ona edinstveno mesto ob rojstvu Cerkve: Marija je njena Mati (prim. 2VAT LG/C 8).

Prav ona ima edinstveno mesto ob rojstvu Cerkve: Marija je njena Mati.

Kompozicija slike se vrti okoli diagonale, ki jo riše golob, simbol Svetega Duha, ki prodira skozi oblak. Tok svetlobe razodeva moč vetra, ki spremlja njegov prihod. V ozadju monumentalni, a postarani zid nakazuje steno jeruzalemskega templja: Nova in večna zaveza bo dopolnila staro. Dve stopnici na spodnjem delu slike nakazujeta, da bodo učenci nemudoma stopili navzdol – v zunanje dvorišče templja, da bi tam podali pričevanje o upanju, ki je v njih.

Sandrart spretno prikaže nadnaravno razsežnost dogodka z načinom, kako upodobi gibe in izraze na obrazih likov. Drže in obrazne poteze apostolov so zgovorne: eden sedi in v pismih išče prerokbo in razlago dogodka; drugi z dvignjeno roko kakor da uteleša klic Veni Sancte Spiritus – Pridi, Sveti Duh; njegov sosed drži roke odprte v sprejemanju Božjega daru; tretji moli s sklenjenimi dlanmi; četrti, prevzet od Božjega strahu, skriva obraz v dlaneh …

Sandrart je bil eden največjih portretistov vseh časov; občudovati velja tudi tankočutno umetnost, s katero je uskladil izraze na obrazih apostolov z njihovimi telesnimi držami.

Sandrart je bil eden največjih portretistov vseh časov

Najmočnejša osebnost med zbranimi je prvak apostolov, sv. Peter. Prikazan je z odprto knjigo Svetega pisma v rokah, kar simbolizira njegovo poklicanost, da je vrhovni pastir in učitelj vere. Njegov pogled je obrnjen proti izviru ognjenih jezikov; izraz na njegovem obrazu razodeva, da pozorno in z osuplim spoštovanjem posluša besede, ki so zgodovinskega pomena: In boste moji pričevalci v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta (Apd 1,8).

Binkošti, Joachim von Sandart, opatija Lambach, Avstrija. FOTO: Arthotek/La Collection