El Greco (1541–1614), slikar ikon s Krete, je pri sedemindvajsetih letih prispel v Benetke, kjer se je približal Tintorettu (ok. 1518–1594) in prevzel njegov slog. Pri šestintridesetih se je naselil v Španiji, kjer je zasijal kot sonce zlatega veka španske umetnosti.

Umetnina na naslovnici Magnificata jasno razodeva, kakšen posebnež in genij je bil El Greco. Svoje like je upodabljal z valovito, skoraj ognjeno obliko plamena in jih zavestno podaljševal preko naravnih mer. V tem vzvišenem načinu slikanja se skriva bistvo njegove umetnosti, ki jo je mogoče strniti v tri besede: življenje, svetloba in barva.

V tem vzvišenem načinu slikanja se skriva bistvo njegove umetnosti, ki jo je mogoče strniti v tri besede: življenje, svetloba in barva.

Življenje. El Greco je risbo obravnaval kot osnutek skice, ki jo je večkrat ponovil z rahlimi, skoraj neopaznimi zamiki podobnih motivov. To je ustvarilo občutek gibanja, »oživljene risbe«, ki daje njegovim delom dinamično živost.

Svetloba. V poznih letih svojega življenja je El Greco dejal: »Vse življenje sem gorel, vse življenje. Ne v ognju, ampak v svetlobi. Vrgli so me vanjo.« Svetloba – in ne senca, kakor pri kiparstvu ali arhitekturi – je bila temeljna resničnost njegove umetnosti. V njegovih delih ni sončne svetlobe, temveč notranja, presežna luč, ki razkriva nevidno globino vidnega sveta. El Greco je pogosto rekel: »Pred šesto uro zvečer nikoli ne zapustim doma, ker se bojim, da bi

sij sonca zatemnil mojo notranjo luč.« Tako tudi tukaj Zveličar sveta nosi luč v samem sebi; ta luč je močna, bleščeča, do te mere, da skoraj pobeli polt njegovega obraza.

Barva. Paul Cezanne je zapisal: »Barva je točka, kjer se srečata naš um in vesolje.« Pri El Grecu je barva prostor, kjer božanskost zasije v človeškosti. To je »lom svetlobe milosti«, ki se preliva na paleti stvarstva. Tehnično je učinek dosegel z zaporednim nanašanjem tankih slojev barve na belo podlago, kar daje občutek vibracije, živosti in gibanja.

Ta Salvator Mundi kaže posebno presenetljivo drznost postavitve temno rdečega laka Kristusove tunike ob jekleno modro barvo njegovega plašča. Delo, pogosto napačno imenovano Kristus, ki blagoslavlja, je nastalo okoli leta 1600, v času El Grecove zrelosti. Navdihnil ga je motiv ikone Kristusa Pantokratorja, ki je v 15. stoletju prodiral tudi v zahodno pobožnost. Kristus je prikazan v doprsju, v naravni velikosti, obrnjen neposredno proti gledalcu. Pogled njegovih oči kliče k osebnemu srečanju. Namesto evangeljskega zvitka, ki ga ikone običajno postavljajo v njegovo desnico, tu v levi roki drži kristalno kroglo – simbol ne le zemlje, temveč celotnega stvarstva, ki živi v njem:

Pogled njegovih oči kliče k osebnemu srečanju.

Kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, bodisi prestoli ali gospostva ali vladarstva ali oblasti – vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je pred vsem in vse ima svoj obstoj v njem. (Kol 1,16-17)

Njegova desnica je dvignjena v znamenju, ki ga pogosto imenujemo blagoslov, a je v resnici znamenje Učitelja, tistega, ki razodeva resnico, ker je sam Božja Beseda. To je hkrati tudi kretnja najvišjega Sodnika ter živo žezlo Kralja, ki bo kraljeval na veke.

V vzhodnem krščanskem izročilu ta kretnja nosi še globljo razlago: dvignjeni palec, kazalec in sredinec ponazarjajo tri osebe Svete Trojice, sklenjeni prstanec in mezinec pa Božjo in človeško naravo, združeni v Jezusu Kristusu. Dlan, ki oblikuje srce, nas spominja, da je Kristus Jezus kralj v kraljestvu, kjer vlada Ljubezen.

Ali ni res, kar je dejal El Greco, da je »jezik umetnosti nebeškega izvora in ga razumejo le izvoljeni«?

Salvator Mundi (El Greco, ok. 1600) FOTO: Škotska narodna galerija, Edinburgh