Groharjeva slika Sejalca je bila prvič razstavljena oktobra 1907 v Trstu (ko je tudi nastala), in je bila tudi takoj opažena. V Slovencu so 14. oktobra zapisali: »Palmo v oddelku ›Save‹ odnaša vsekakor Groharjev Sejalec. Jutranja megla pokriva polje in vse predmete. V dvomljivo negotovo luč in barvo je zakrita vsa pokrajina, a v ospredju te koraka s težkim korakom in širokim razmahom roke plastična postava sejalca. Ta slika mora zares postati najpopularnejša slika našega ljudstva, v njej vidiš ne le kos našega kmečkega življenja, ampak se v njej zrcali tudi naša duša, naše bitje. Zdi se ti, kakor da ti bije na uho iz te jutranje megle pridušen zvok težkega koraka sejalčevega in pritajena melodija otožne narodne pesmi.«

Sejalec je res postal slovenska nacionalna ikona z mnogoterimi pomeni narave, značilnega kmečkega dela, lepote, s svetopisemskim pomenom sejalca iz Jezusove prilike.

Sejalec je res postal slovenska nacionalna ikona z mnogoterimi pomeni narave, značilnega kmečkega dela, lepote, s svetopisemskim pomenom sejalca iz Jezusove prilike o sejalcu (glej Mt 13,1 sl.; Mr 4,1 sl.; Lk 8,4 sl.) in še s čim. »Težaškemu« videnju pisca v Slovencu bi pa težko pritrdili. Zakaj »dvomljiva negotova luč in barva«? Zakaj sejalec koraka »s težkim korakom«? Zakaj »otožna narodna pesem«? Sam sem s kmetov in vem, da se na delo ni šlo s težkim korakom, ampak se gre delat, da se kaj naredi. Sejalec pa sploh seje rast, upanje, prihodnost, kruh in to seje tudi Groharjev sejalec. S sejalcem pa Grohar, ki je bil mojster impresionističnega slikanja, seje barve, pravzaprav jih nanaša na sliko, jih čudežno meša, kombinira in v najtesnejši povezanosti z Bogom Stvarnikom ustvarja nov svet čudežno lepe umetniške slike. Sejalec je v ponos slikarju in nam vsem.

Grohar je šel res s »težkim korakom« skozi življenje, boril se je za preživetje, veliko je prestal, njegove slike pa niso moreče, »težaške«, ampak sijejo od barv. »Grohar je bil optimist in je imel nedolžno srce« (Jakopič). »Bil je po duši vse življenje otrok, ki se niti ni prav zavedal težav, s katerimi se je moral boriti. Neutešeno hrepenenje mu je kazalo pot skozi življenje in ga slepilo, da ni videl resničnih tal« (Stele). »Tipičen kmetski fant, ki je tudi kot slikar doma rad prijel za kmetsko delo in se dobro počutil le na deželi, z vsem srcem navezan na slovensko zemljo« (Izidor Cankar).

France Mesesnel v Zborniku za umetnostno zgodovino (letnik 1926) takole piše: »Grohar je vkljub šoli in neumetniškim pogojem nekaterih naročil ohranil svojo človečnost, kakor se je razvil v svoji mladosti, v čistih jasninah loških hribov. Krajina, katero je od mladosti poznal in ljubil, mu je postala v tej doli inspirator za poslednja dela. Njeni ljudje, njihovo delo, so postali nosilci umetnikovega mitičnega nazora o zemlji in človeku, porojenem iz preproste in močne vere, ki mu je edina ostala v njegovem nesrečnem zunanjem življenju. Vživel se je tako popolno v snovanje narave, da je občutil vsak njen tajni utrip, da je dosegel poslednjo intimnost, kakor je prihranjena le redkim duhovom. Življenjska vsebina njegovega dela raste v grandioznost, čimbolj se poenostavi umetniška forma.«

Sejalec ni delo naivnega naturščika, ampak mojstrsko delo vrhunskega slikarja, ki do najmanjšega obvlada svoj poklic.

Zdaj pa glejmo Sejalca ob lastnostih njegovega ustvarjalca in bomo našli sorodnost. Vendar ne zaključujmo prehitro. Sejalec ni delo naivnega naturščika, ampak mojstrsko delo vrhunskega slikarja, ki do najmanjšega obvlada svoj poklic. Sejalca je Grohar res videl v naravi pri Škofji Loki, vendar je pri fotografu naročil model. Umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar zaključuje, da se nam »druga za drugo najpomembnejše Groharjeve slike razodevajo kot premeditirano zgrajena ateljejska dela. Morda smo mu dolžni toliko večje občudovanje, saj se slike ne rojevajo iz nekakšnega mističnega pogovarjanja z naravo, temveč jim ton daje čarobna sugestivna umetnikova moč.«

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 7/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.

Sejalec olje na platnu (1907) Ivan Grohar (1867–1911) Narodna galerija, Ljubljana FOTO: arhiv Družine.