Ferdinand Roybet (1840–1920), sodobnik Clauda Moneta (1840–1926) in impresionistov, je bil v tistem obdobju eden najpomembnejših mojstrov zgodovinskega slikarstva. Bil je zelo znan v Franciji in še posebej v Združenih državah Amerike, kjer so njegova dela dosegala najvišje cene. Najdemo jih lahko v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, Musée d’Orsay v Parizu, predvsem pa v muzeju Roybet-Fould v Courbevoieu, ki je posebej posvečen temu slikarju.

Po smrti sv. Terezije Deteta Jezusa (30. septembra 1897) se je mati Agneza Jezusova (Paulina Martin), ki je bila večkrat ponovno izvoljena za priorico karmela v Lisieuxu, začela dejavno zanimati za beatifikacijo svoje mlajše sestre. Ker se je ta možnost iz dneva v dan zdela bolj verjetna, je naročila portret »blažene Terezije« pri »najslavnejšem umetniku v Franciji«, Ferdinandu Roybetu. Pri tem projektu ji je pomagala baronica Gérard, ki je ponudila pokritje stroškov. Po pričevanju Celine Martin, ki je prav tako sodelovala pri tem podvigu, so bili stroški »le« 10.000 frankov. Umetnik je imel nalogo, da čim bolj posnema sliko Terezija z angeli, ki jo je leta 1913 naslikala Céline. Delo je bilo zaključeno leta 1917. Danes visi v veliki zakristiji bazilike v Lisieuxu.

Obraz, pogled, sklenjene roke, vrtnice – vse na tej sliki živi; vse nam omogoča, da v njej kontempliramo dušo Male cvetke, kakršna nam govori iz njenih zapisov.

Preden je umetnik začel z delom, je nedvomno svojim naročnikom predložil več skic. Slika, ki krasi naslovnico te izdaje Magnificata, je verjetno ena od teh skic. Lahko predpostavljamo, da ni bila sprejeta, saj končna različica prikazuje Terezijo v grafično izboljšani različici slike Terezija z angeli, ki jo je ustvarila Céline. Na žalost je kopija, čeprav izdelana bolj prefinjeno, izgubila ves čar Célininega naivnega pristopa, še posebej zaradi pompozne okolice, ki prav nič ne izraža »male poti«.

Po drugi strani pa umetnikova skica, kot lahko vidimo, odraža njegovo svobodno vizijo motiva, izraženo v preprosti, lepi, predvsem pa čustveno in duhovno ganljivi kompoziciji. Obraz, pogled, sklenjene roke, vrtnice – vse na tej sliki živi; vse nam omogoča, da v njej kontempliramo dušo Male cvetke, kakršna nam govori iz njenih zapisov. Umetniku je uspelo doseči visoko umetniško raven, hkrati pa bistveno zadostiti zahtevam, da izrazi naivno, gorečo vizijo, kakršno lahko imata o svoji ljubljeni mali sestri le krvna in redovna sestra.

»Želim, da Ljubezen postane ljubljena.«

Nekaj mesecev pred svojo smrtjo je Terezija razmišljala o Jezusovi novi zapovedi, o kateri pravi, da je »njegova lastna zapoved«: »Jezus ne govori več o tem, da bi bližnjega ljubili kakor samega sebe, temveč o tem, da bi bližnjega ljubili, kakor ga ljubi Jezus sam, kakor ga bo ljubil do konca vekov. Ah, Gospod! … Dal si mi novo zapoved, ker si mi želel podariti to milost. … O, naj ljubim to [zapoved], saj mi daje zagotovilo, da je tvoja volja, da ti v meni ljubiš tiste, ki mi jih zapoveduješ ljubiti!«

Kako čudovito dobro novico nam sporoča Terezija! To bi si morali vsak dan ponavljati v jutranji molitvi kot program našega dne. Jezus nam po svoji zapovedi ljubezni zaupa nič manj kot dokončanje svojega dela skozi vse veke, vse dokler ponovno ne pride, tako da bi bilo sedaj z nami v njem in njim v nas naše življenje živa evharistija [zahvala] v slavo Boga Očeta.

Mala pot Terezije je najvarnejša pot, po kateri lahko hodimo, da bi ljubezen do Boga v našem življenju dosegla popolnost. »Ljubiti pomeni dati vse in dati samega sebe,« nam pravi. Ni boljšega načina, da v praksi uresničimo dostavek »kakor sem vas jaz ljubil« iz nove zapovedi.

Mala pot Terezije je najvarnejša pot, po kateri lahko hodimo, da bi ljubezen do Boga v našem življenju dosegla popolnost.

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 10/2025. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.