25. julija obhajamo 1700-letnico prvega vesoljnega koncila v zgodovini. Sklican je bil v Niceji leta 325 po ukazu cesarja Konstantina in je odigral ključno vlogo pri opredelitvi verske resnice o Sveti Trojici: en Bog v treh enakih hipostazah (osebah). Skupaj s koncilom v Carigradu leta 381 je Cerkvi podaril njen símbol vere ali veroizpoved, nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ob tej priložnosti objavljamo premišljevanje o skrivnosti Svete Trojice z zrenjem izjemne ikone, ki krasi naslovnico te številke Magnificata.

Ta ikona, nastala v 15. stoletju v Novgorodu (200 km južno od Sankt Peterburga), se imenuje Sveta Trojica (Svjataja Troica v starocerkvenoslovanščini). Upodablja teofanijo Abrahamove gostoljubnosti, kot jo opisuje Prva Mojzesova knjiga (18,1-10). Abraham in Sara v ospredju strežeta trem gostom, ki sedijo za mizo pod Mamrejevimi hrasti (v današnjem Hebronu v Izraelu). Ti obiskovalci so prišli od Boga, da bi oznanili, da bosta Abraham in Sara kljub visoki starosti rodila sina obljube, Izaka, zato so upodobljeni kot angeli s krili.

Cerkveni očetje so v tem odlomku prepoznali skrito razodetje skrivnosti Trojice, enega Boga v treh osebah. Prve besede tega odlomka se glasijo: Gospod /se je prikazal/ Abrahamu, kar označuje enega Boga. Nato se v pripovedi pojavijo trije obiskovalci, vendar Abraham, ko jih nagovarja, govori v ednini: Moj Gospod ... Kljub temu naroči Sari, naj pripravi tri pogače iz pšenične moke, ki jih gostje (v množini) pojedo. Nato prosijo, da bi videli Saro. Toda ko zopet spregovorijo, se besedilo vrne k ednini: GOSPOD je rekel … In skozi celoten pogovor je popotnik imenovan Gospod [Bog]. Končno se besedilo zaključi v množini: Možje so se odpravili od tam.

Cerkveni očetje so v tem odlomku prepoznali skrito razodetje skrivnosti Trojice, enega Boga v treh osebah.

Navdihnjeni z razmišljanji cerkvenih očetov so zgodnjekrščanski umetniki in poznejši ikonopisci pogosto upodabljali Trojico skozi prizor Abrahamove gostoljubnosti; s tem pa so želeli prikazati delovanje Trojice v zgodovini odrešenja – od stvarjenja sveta do nove in večne zaveze, preko zaveze z Abrahamom. To ikono bomo brali tako, da bomo sledili stopnjam trinitaričnih razodetij v človeški zgodovini.

V ospredju Abraham streže tri hlebčke kruha, prvi znak Trojice, medtem ko Sara ponuja krvavo meso žrtvovanega mladega teleta, kar napoveduje Izakovo in nato Kristusovo žrtev. Trije obiskovalci sedijo za mizo; nosijo enaka oblačila (vsaka draperija je razporejena drugače, individualizirano), v levici držijo enako palico – žezlo vsemogočnosti (merilo), z desnico pa blagoslavljajo mizo z enako kretnjo. Njihovi obrazi nosijo iste poteze in izraze. Umetnik tako na najboljši način nakaže, da predstavljajo enega Boga v treh osebah. Njihova drža pa nakazuje njihovo perihorezo (medsebojno sobivanje v ljubezni): podoba Svetega Duha (na desni strani gledalca) in podoba edinorojenega Sina (v sredini) sta obrnjeni proti podobi Očeta (na naši levi).

S tem so želeli prikazati delovanje Trojice v zgodovini odrešenja – od stvarjenja sveta do nove in večne zaveze

Visoke gore v ozadju, vzpenjajoče se nad podobo Svetega Duha in nagnjene proti upodobljeni Trojici, pričajo, da gre za teofanijo. Napovedujejo tudi prihodnje teofanije na Sinaju in na gori Tabor. Na sredini se dviga drevo – Mamrejev hrast. Spominja na rajsko drevo spoznanja dobrega in zla, in ker stoji za podobo Sina – prihodnjega Zveličarja –, nakazuje drevo križa. Na naši levi, neposredno nad podobo Očeta, vidimo Abrahamov dom, upodobljen kot hiša. To je predpodoba jeruzalemskega templja (v hiši mojega Očeta, bo dejal Jezus), nato Kristusove Cerkve in končno nebes: V hiši mojega Očeta je veliko bivališč (Jn 14,2).

V središču podobe ima posebno mesto gostoljubna miza. Ta namiguje na oltar daritev stare zaveze, nato na evharistični oltar nove in večne zaveze. Zato ikonopisec upodobi okence confessio, v katerem so prvi kristjani hranili relikvije pričevalca vere (mučenca). Sin zavzema mesto ob oltarju, na katerem posoda, napolnjena z vinom, prikliče v spomin zadnjo večerjo in žrtev svete maše. In res, ko je napočila polnost časa, je druga oseba Svete Trojice postala človek, nato pa je kot dokaz svoje neizmerne ljubezni svobodno postala tisti, ki daruje, in tisti, ki je darovan.

V središču podobe ima posebno mesto gostoljubna miza. Ta namiguje na oltar daritev stare zaveze, nato na evharistični oltar nove in večne zaveze.

Pierre-Marie Dumont

je ustanovitelj revije Magnificat.

Sveta Trojica iz Novgoroda

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 7/2025. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.