Oltarna slika v baziliki sv. Zenona v Veroni je monumen talni triptih, ki ga je Andrea Mantegna (ok. 1431–1506) naslikal med letoma 1457 in 1460. Delo sestavlja osrednja plošča, ki prikazuje Marijo z Detetom v veličastvu, obdano z angeli glasbeniki, ter dve stranski plošči: na levi apostol ske stebre (Petra, Pavla, Janeza in Zenona, škofa iz 4. stole tja, apostola Verone); na desni pa mestne zavetnike (Bene dikta, Lovrenca, Gregorja Velikega in Janeza Krstnika). Naslikana arhitektura, ki oblikuje kompozicijo, se navdi huje v antiki; plošče združuje v enoten in skladen prostor, kakor ložo, ki se odpira na vrt.

Ilustracija na naslovnici tega mesečnega Magnificata je detajl z leve plošče. Prikazuje sv. Petra in Pavla. Tihi dialog med njima, kakor ga predstavi Mantegna, je zgostitev njegove genialnosti: kiparska strogost, psihološka globina in izostren čut za monumentalnost. Sv. Peter gleda s slike proti liku, ki mu očitno govori. To bi lahko bil sam Jezus, ki ga sreča na Apijski cesti tik pred Rimom, ko v letu 64 beži pred preganja njem. Peter ga je pravkar poklical: »Quo vadis, Domine?« Je zus pa mu odgovori: »Grem v Rim, da bi bil znova križan.«

Težki ključi, ki jih drži v desnici, niso razkazani kot znamenje moči, ampak so nošeni kot breme odgovornosti in služenja.

Peter vzbuja spoštovanje. Na njem je sezidana Cer kev; on je vrhovni pastir. Vendar njegov izraz razodeva, da se zaveda svojih slabosti: trden je kakor skala, ker ga je dvignilo in preobrazilo usmiljenje. Težki ključi, ki jih drži v desnici, niso razkazani kot znamenje moči, ampak so nošeni kot breme odgovornosti in služenja.

Pavel drži kakor dvorezen meč, ki prodre celo med dušo in duha, sklepe in um, ter zmore presojati vzgibe in misli srca. Nobena stvar ni prikrita pred njim, vse je golo in razgaljeno pred [Božjimi] očmi (Heb 4,12-13a). In zdi se, da je prvak apostolov pod pogledom Pavla, apostola narodov. To je pogled, poln spoštovanja in celo podrejenosti, pa ven dar tudi dobrohotnega sočutja, kakor da bi hotel Mantegna v Pavlovih očeh nakazati nežni spomin na to, kar je rekel Galačanom: Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja (Gal 2,11).

Ko Mantegna uprizori ta tihi dialog med dvema ste broma Cerkve – dialog, v katerem kljub odsotnosti zvoka njuna drža, kretnje in izrazi govorijo sami zase –, poudari njuno dopolnjevanje in skuša posredovati notranjo dina miko zgodnje Cerkve. V bistvu ju Mantegna ne postavlja enega proti drugemu; združuje ju, kajti napetost, ki jo na kaže med njima, je globoko rodovitna. Brez Pavla bi Cer kev tvegala, da postane toga in okamnela; brez Petra bi Cerkev tvegala, da se razkropi in razdrobi.

Pavel drži kakor dvorezen meč, ki prodre celo med dušo in duha, sklepe in um, ter zmore presojati vzgibe in misli srca.

Ta stebra Cerkve imata kamnit obraz. Njuni obličji, ogla tiin napeti, se zdita izklesani v kamen. Gube oblačil so videti, kakor da bi bile izsekane z zobatim dletom. Svetloba, trda in čelna, poudarja figure in daje prizoru skoraj arhitekturno gostoto. Mantegna ravna z apostoli kakor z živimi kipi, kakor da bi stopili iz rimske plastike, ki jo je tako strastno občudoval. Ta pristop ni zgolj slogoven: apostole umešča v nepretrganost an tike, v kateri so živeli, kakor da je krščanska resnica na neki način prišla dopolnit starodavno modrost. To starodavno mo drost pa je Evzebij Cezarejski (ok. 265–339) poveličal s čudovi tim naslovom Praeparatio evangelica (Priprava na evangelij).

*** Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 6/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.

 Sveti Peter in Pavel detajl oltarne slike (1457–1459) Andrea Mantegna Stolnica sv. Zenona, Verona, Italija FOTO: Magnificat; © akg / za fotografijo: FAF Toscana – Fondazione Alinari.