Francisco Camilo (1615–1673) je še ena izmed številnih bleščečih zvezd v ozvezdju umetnikov, ki so razsvetlili nebo španske zlate dobe (ok. 1550–1680). Leta 1651 je naslikal ta svoj izjemni Vnebohod. Dinamičnost kompozicije, dramatično prepletanje teme in svetlobe, izraznost obrazov ter gibanje draperij uvrščajo to delo med mojstrovine baročnega sloga, povsem vredne umetnin Velázqueza in Alonsa Cana – slikarjev, ki sta v istem času delovala v Madridu in se včasih znašla celo na istih deloviščih kot Camilo.

V ospredju opazimo apostola Janeza, ogrnjenega v rdeči plašč božanske ljubezni. Z razprostrtimi rokami in pogledom, usmerjenim v nebo, ustvarja diagonalno linijo, ki se nadaljuje v smeri njegovega pogleda. Po tej diagonali smo tudi mi povabljeni, da na neki način vstopimo v sliko in tako kakor ta učenec, ki ga je Jezus ljubil, zajamemo celotno dogajanje: veselje nad izpolnjenim odrešenjskim poslanstvom, žalost ob slovesu Ljubljenega in upanje v pričakovanju obljubljenega Svetega Duha.

Po tej diagonali smo tudi mi povabljeni, da vstopimo v sliko.

Ustavimo se pri izrazih učencev – med njimi prepoznamo Marijo, Božjo Mater, in Marijo Magdaleno – ter opazujmo, kako vsak izmed njih izraža eno izmed teh čustev. Toda, od kod prihaja svetloba, ki tako lepo preplavlja umetnino? Zdi se, kot da se spušča z nebes, kamor Gospod ravnokar vstopa. A prav tako bi lahko izhajala iz samega Kristusa. Mar ni umetnik želel ponazoriti, da se Luč od Luči, potem ko je prišla na svet, zdaj vrača k Luči, ki jo je rodila?

Luč od Luči, potem ko je prišla na svet, se zdaj vrača k Luči, ki jo je rodila.

In tako, obdan z viharno oblakasto gmoto, ki se razpira v obliko mandorle (mandljeve avreole), Jezus Kristus vstopa v nebo. Ogrnjen je v rožnato tuniko gaudete, ki izraža njegovo veselje ob vrnitvi v Očetovo naročje, ter v nebeško modri plašč. V mojstrsko naslikanih draperijah njegova oblačila nekako lebdijo, osvobojena zemeljske težnosti.

Z odprtimi rokami se Gospod pripravlja, da pade v Očetove roke – saj je njegov ljubljeni Sin, po katerem je bila izpolnjena Očetova dobrohotna volja za človeštvo. A hkrati in še bolj se pripravlja, da se v Očetovo naročje naseli kot Sin, ki simbolizira izgubljenega in najdenega človeka – odrešeno človeštvo, ki je našlo večni dom v Bogu. To pričujejo tudi stigme na njegovih razprtih rokah.

Z odprtimi rokami se Gospod pripravlja, da pade v Očetove roke.

V spodnjem središču slike je naslikana skala na vrhu osrednjega griča Oljske gore, kjer se je zgodil vnebohod. Na tej skali je umetnik upodobil – kot da bi bila vklesana v kamen – odtis dveh Gospodovih stopal. V resnici pa je na vrhu tega griča, na višini 818 metrov, izročilo vedno videlo le odtis njegove desne noge, s katero je Jezus ob slovesu še zadnjič stopil na zemljo.

Med letoma 388 in 392 je po pobudi svete Helene, matere cesarja Konstantina, plemenita rimska gospa dala zgraditi kapelo, katere osrednji del je bil ta odtis. Arhitektura je imela obliko rotunde, streha pa je bila nad skalo odprta proti nebu, da so si romarji lažje predstavljali prizor vnebohoda. Osem stoletij kasneje, leta 1198, je bila na tem mestu zgrajena današnja mošeja. Del kapele je bil kljub temu ohranjen in v njem lahko še danes častimo skalo z Gospodovim odtisom.

Ta odtis je znamenje, da Gospod, kakor je obljubil, po svojem vnebohodu ostaja navzoč v našem življenju.

Ta odtis je znamenje, da Gospod, kakor je obljubil, po svojem vnebohodu ostaja navzoč v našem življenju. Seveda je ta navzočnost skrita, a zato nič manj resnična v svojih različnih zakramentalnih oblikah, najodličnejše v evharistiji, pa tudi v znamenju njegove ljubeče prisotnosti. To znamenje moramo razodevati – tako da se ljubimo, kakor nas je ljubil Gospod.

Vnebohod, Francisco Camilo, 1651