»Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost kristjanov,« je zapisal sveti papež Janez Pavel II. »Hoteti edinost« pa je več kot zgolj imeti pobožne želje. Pomeni moliti in delati za ta veliki cilj, za katerega je molil že Jezus pri zadnji večerji. Zato tudi letos na 2. nedeljo med letom začenjamo obhajanje tedna molitve za edinost.

Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost kristjanov.

Pred dvema tednoma se je izteklo praznovanje svetega leta, skozi katero nas je vodilo geslo »Romarji upanja«. Za neštete vernike je bilo priložnost za živo in osebno srečanje z Gospodom Jezusom, ki ga Cerkev oznanja kot »naše upanje« (1 Tim 1,1). Sveto leto je sicer ustanova, ki je lastna le katoliški Cerkvi, a ima tudi širšo, ekumensko razsežnost. Katoličani smo skupaj z drugimi kristjani »romarji upanja«, saj trdno upamo, da se bo nekoč uresničil »sveti načrt, namreč sprava vseh kristjanov v edinosti ene same in edine Kristusove Cerkve.« To upanje »postavljamo popolnoma v Kristusovo molitev za Cerkev, v Očetovo ljubezen do nas in v moč Svetega Duha.« Tako je zapisal drugi vatikanski koncil (E 24).

Papež Frančišek je lansko leto zadnjikrat v svojem trinajstletnem papeževanju obhajal teden molitve za edinost. Zatem mu je bilo dano živeti samo še tri mesece. Zato njegove takrat izrečene besede lahko jemljemo kot dragoceno oporoko. Bile so sporočilo neomajnega upanja. Razmišljal je o obuditvi Lazarja od mrtvih in rekel: »Jezus daje življenje tudi takrat, ko se zdi, da je izgubljeno vsako upanje. Evangelij uči, da se z Jezusom upanje vedno vnovič rodi. On nas vedno znova dvigne in da moč za nov začetek. Upanje nikoli ne razočara in ne osramoti. Včasih nas premaguje utrujenost in nam upade pogum, ker ne vidimo sadov svojih prizadevanj, ko gre za dialog in sodelovanje med nami kristjani. Doživljamo stisko, ki jo je doživljala Marta ob bratovi smrti. A v to njeno stisko je vstopil Gospod in jo vprašal: ›Ali veruješ, da sem jaz vstajenje in življenje?‹«

Doživljamo stisko, ki jo je doživljala Marta ob bratovi smrti. A v to njeno stisko je vstopil Gospod in jo vprašal: ›Ali veruješ, da sem jaz vstajenje in življenje?‹«

V tem duhu neomajnega upanja tudi letos obhajajmo teden molitve za edinost. Pogosto slišimo ohrabrujoč vzklik: »Upanje umre zadnje.« Toda kristjani moramo ta izrek dopolniti in reči: »Upanje nikoli ne umre,« saj sega onkraj zemeljskih omejenosti in je zakoreninjeno v Bogu.

**

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 1/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.