Osmi marec. Dan, ko praznujemo enakopravnost, omogočen študij, takšne in drugačne pravice. To je dan, ko svojima hčerkama z možem še bolj jasno poveva, da naj bosta vedno ponosni na to, da sta ženski, in naj v sebi odkrivata vse razsežnosti, ki nam jih je Bog dal zato, ker smo ustvarjene kot ženske. To je tudi dan, ko svoja sinova spomniva na to, da je naš, ženski (notranji) svet drugačen, kot je njihov, a da le skupaj – kot moški in ženske – zmoremo ustvarjati pogoje za življenje, odnose, rast.

Letošnji osmi marec se je slovenskim kristjanom in drugi širši javnosti v spomin zapisal z grenkim priokusom. Vpitje po ljubljanskih mestnih ulicah in onečaščenje svetega je prizadelo mnoge. Nemoč, jeza, bes in razočaranje so gotovo čustva, ki so privrela na dan, ko smo se srečali s fotografijo ali dejanskim pogledom na ljubljansko stolnico in nadškofijo. Oskrunili so nekaj našega. Prostor, kjer se vsak izmed nas čuti doma – ker je tam prostor našega srečanja z Gospodom; tam se umirimo in povež