Rokopisni uradovalni slovenščini se je šele sredi 18. stoletja pridružila tiskana. V literaturi je za novo zvrst dokumentov uveljavljen izraz patenti, vendar bi bilo pravilneje govoriti o normalijah, saj je šlo poleg klasičnih patentov za razne okrožnice, dekrete in druge oblastne razglase. Ti tiski – praviloma nemško-slovenski, redko samo slovenski, včasih pa tudi v treh ali celo štirih jezikih – so z maloštevilnimi izjemami nastajali v središčih državne oblasti, kjer so od srede 18. stoletja delovala nova oblastva na deželni in naddeželni ravni (v Gradcu, Ljubljani, Celovcu, Gorici in Trstu) ter na ravni novih terezijanskih okrožij ali kresij (Lju­bljana, Postojna, Novo mesto, Maribor, Celje, Gori­ca in Beljak).

Kaj se je prevajalo za tisk?

Glede na poplavo v nemščini izdanih normalij so jih v slovenščino prevedli le majhen del, še posebej do začetka 19. stoletja, ko je bila takšna praksa sploh izjema. Od prve normalije, patenta o dezerterstvu iz leta 1749, j...