Juhu, sneg! Ilustracija: Ana Zavadlav

Na srečo je sobota in se nikamor ne mudi. Ni hujšega kot sneg sredi tedna! Namesto norenja in kepanja nas čaka mrzlično kidanje avtomobila, živčni starši in opozorila, naj se ne zmočimo. Ko gremo končno lahko na igrišče, je sneg že čisto pohojen, včasih pa se celo stali. Prava beda.

Ampak danes imamo srečo. Ves dan je naš! Po zajtrku se toplo oblečeni zapodimo ven. Najprej odkidam dovoz, da si priskrbim dovolj snega za iglu. Klara v snegu dela odtise angelčkov. »Glej me, letim!« kriči in maha z rokami. In Jani zida snežake tako zavzeto, kot bi bil na pomembni vesoljski misiji.

Klara v snegu dela odtise angelčkov in Jani zida snežake. Ilustracija: Ana Zavadlav

Čeprav sem vztrajen, se mi iglu na koncu posede, zato zgradim samo obzidje. Ampak obzidje je carsko, s tremi stolpi, obrambnim jarkom in ogromnim kupom snežnih kep. Ravno ko pregledujem svojo zalogo, mi v trebuh prileti kepa. Ha, Klara, ki ne ve, kaj skrivam v svoji trdnjavi! Vname se srdita bitka, ki se ji pridružita tudi ati in Jani. Dolgo traja, nazadnje pa se ati krohotajoč zvrne v sneg in prosi za milost. Tudi Klara, ki ji grozi mavžanje, se preda. Manjka samo še Jani. Sredi bojnega meteža sem ga videl, kako se skriva za snežaki. Ampak zdaj ga ni nikjer.

»Jani!« zatulim. »Kje si? Prikaži se, bitke je konec. Priznati morate popoln poraz proti slavnemu snežnemu borcu Mateju in njegovi nepremagljivi trdnjavi!«

Vendar se Jani ne oglasi. Ni ga ne na vrtu ne v kleti ne v sosedovi lopi. Tudi v hišo se ni skril. Oziram se okrog. Potacan sneg, raztreščene snežne kepe, obtolčena trdnjava in kakšnih ducat snežakov. Jani je bil res delaven. Največji snežak je pravi orjak, na glavi ima Vitino kahlico, v rokah pa straniščno ščetko. Sploh ne vem, kdaj je to privlekel iz hiše. Drugi snežaki so manjši, vendar čisto v Janijevem slogu. Eden ima na glavi cvetlični lonček, v roki pa zalivalko. Zraven stoji snežak s plavalnimi očali in plavutkami. Eden ima v rokah celo atijevo udarno kladivo.

Na srečo je sobota in se nikamor ne mudi. Ni hujšega kot sneg sredi tedna! Ilustracija: Ana Zavadlav

Ampak Janija ni nikjer. »Skril se je, ker noče priznati poraza,« sem prepričan. »Kako strahopetno!«

Atija pa skrbi: »Da je ni kam pobrisal?« Ko je bil Jani mlajši, se je namreč enkrat že zgodilo, da je šel na sprehod, ne da bi komu povedal. Jani ima včasih res slabe ideje. Ko natančno preiščemo še sosednje vrtove, začne skrbeti tudi mene. Da se mu ni res kaj zgodilo?

Klara preiskuje sosedovo pasjo uto, jaz tipam po grmovju, ati ga mrzlično kliče: »Hej, Jani, pokaži se! Ni več smešno!«

Ravno ko odpiram pokrov kompostnika, se začne Klara smejati. »Kaj je spet?« jo razdraženo vprašam. Zdaj ni časa za hec, Jani je pogrešan. Morda bi morali poklicati policijo?

»Glej snežake,« reče Klara in se še vedno smeje.

Gledam jih. Plavalca, vrtnarja, delavca … In potem ga zagledam. Snežaka Janija. Čisto pri miru stoji in je tako prekrit s snegom, da je videti kot pravi sneženi mož. Oziroma sneženi Jani! Na glavi ima slamnik, v rokah pa grablje. Navdušeno se reži, ker se nam je tako dobro skril.

Jani stoji čisto pri miru in je tako prekrit s snegom, da je videti kot pravi sneženi mož. Ilustracija: Ana Zavadlav

»Zmanjkalo mi je kep in ker nisem hotel, da me premagate, sem se zakrinkal!« ponosno pove in stresa s sebe plast snega. »Ha, nihče ne premaga snežnega Janija!«

Tako sem vesel, da ga sploh ne okepam. Še tega, da je izgubil bitko, mu ne omenjam. Prijateljsko ga vržem v sneg in ga čisto malo omavžam.

Sneg je res carski. Ampak najboljše je to, da ga lahko deliš z družino. Pa čeprav se bomo morali naslednje dni znajti brez straniščne ščetke.

Članek je bil objavljen v februarski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!