Ena mojih najljubših svetnic je sv. Terezija Avilska. Ob branju o njej mi je bilo zanimivo, da je bila živahno dekle, ki se je poleg izjemnega intelekta ponašala tudi z zavidljivo lepoto. Ni trajalo dolgo, da je začela živeti življenje, ki jo je vodilo tudi k mnogim stranpotem. Potem pa je vanjo posegla milost in z njo uvid, kako prazno, brezciljno in tudi grešno postaja njeno življenje. Njena odločitev je bila hipna, korenita in dokončna – vstopila je h karmeličankam.

V samostanu ji sprva ni bilo lahko. Bila je dekle bogatih čustev in mnogih darov, za katere na začetku ni vedela, kako bi jih v navidez tako zaprtem načinu življenja lahko uporabila. Tudi njena molitev je bila skromna, rutinska in brez posebnega veselja. Toda Terezija je vztrajala. Umik in vedno večji obrat v duhovnost sta ji pomagala, da je začela odkrivati globlji duhovni svet. Svojo dojemljivost za čustva, ostrino intelekta, predvsem pa veliko odločenost je uporabila, da je v potankosti opisala, kaj sesta...