Mama, mama, mama! se poleg hrušča in trušča in vrišča sliši iz otroške sobe, kot da je konec sveta. Prepir, pretep, lomljenje in treskanje. Ko je dovolj hudo, pa enkrat: Ata! Zatem znova zdržema: Mama, mama, mama!

Zmeraj kličemo mamo

Ko smo v nevarnosti, ko se nam zgodi majhna ali velika nesreča ali grda krivica. Ko ne vemo, ne kod ne kam, ko smo na razpotju, ko tavamo v temi, ko ugotovimo, da smo naredili napačen korak. Ko smo žalostni ali veseli, ko dvomimo ali ko se odločimo, ko blodimo ali ko mislimo, da smo na pravi poti. V stiski, na popotovanju, pred smrtjo. Zmeraj kličemo mamo.

Mama popiha rano, poboža glavo, obriše solzo, pogladi gubo, zašije luknjo, stisne k sebi, vzame v naročje, potolaži in prežene strah. Njena roka je najbolj nežna in vendar silno močna, ker je močna in nežna njena ljubezen.

Majhni in veliki otroci

Majhni otroci kar naprej kličejo mamo. Očeta le tu in tam, da odloči, pravično razsodi in naredi red. O...