Zapri
Iskanje

Vera je zvestoba

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 28. 09. 2022 / 09:25
Oznake: Duhovnost, Vera
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 28.09.2022 / 11:47
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Vera je zvestoba

Vera je zvestoba
FOTO: Robert Rijavec
27. nedelja med letom

Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva. Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo »presajati murvo v morje«, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti.

Na svojem mestu

Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to »orati ali pasti« (Lk 17,7) ali kaj drugega. Verovati pomeni reči na koncu dneva: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim. Ker globoko verjamem, da nam je poslanstvo vendarle pisano na kožo, da nam je življenje nekaj ukrojenega po meri, točno takšno, kakršno potrebujem za izpolnitev svojega smisla, in da zato natančno pelje tja, kamor moramo priti, čez drn in strn, v »priličnih in nepriličnih okoliščinah« (2 Tim 4,2).

Biti veren zato pomeni biti zvest. Ne blesteti v moralni odličnosti, ne doseči nepremakljive gotovosti, niti ne imeti popolne župnijske kartoteke, pri »vernosti« gre za nekaj veliko večjega, živeti življenje, s katerim se spopadamo, za vsakdan, za mesto nekje med spalnico in delavnico, kuhinjo in pisarno, to je naše polje vere. Sploh ne biti popoln, temveč zgolj in samo biti tam, kjer si, vključno z vprašanji, zakaj smo tam in ne kje drugje.

Gorčično zrno

Tako in samo tako je namreč vera preprosto gorčično zrno, nekaj malega, na videz skorajda neznatnega, a velikega po potencialu, predvsem pa nekaj živega, nekaj, kar bo čez mnogo časa zraslo v veliko drevo – točno tam, kjer je. Rasteš pa ne, če si kakor nespremenljivi kamen. Rasteš lahko kot seme, ki bi si želelo vstati in iti proč, pa vendarle ostane; ki v svoji rasti zgreši in zablodi, pa se zopet vrne nazaj na pot; ki se vsakodnevno bori tako s svetom kot s seboj in z Božjimi zamislimi, do krvi in do nesmisla.

Rasti pomeni kot drevo stegovati se onkraj tega, kar si, pa vseeno ostati tam, kjer si. To pomeni verovati. Zato je vera nekaj dinamičnega, premikajočega se, ne poznam vere, ki bi bila kakor kip svete Barbare na trgu, kjer je nekoč stala cerkev. Tega kipa v Idriji ni. Je samo gruča otrok, ki se podi s skiroji, starka, s katero se nekdo pogovarja na klopci, je samo mož, ki se je vrnil domov, fant, ki igra kitaro. In šumi kakor drevo v vetru …

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Ob praznikih smo za vas pripravili e-darilo: 

pričevanje Glorie Polo: Zadela me je strela

Kliknite tukaj

Close