Podoba o ovcah in pastirju je bila Jezusovim sodobnikom, še posebej tistim s podeželja, izredno blizu in zgovorna, pa tudi tistim iz mest, saj je bila zelo prisotna v Svetem pismu. Marsikje po vaseh so imeli skupno ovčjo stajo, kjer je za ovce ponoči skrbel čuvaj. Zjutraj so prišli pastirji, vratar jim je odprl. Vsak pastir je poklical svoje ovce in so mu sledile. Bile so navajene svojega pastirja, varne so se počutile, poznale so njegov glas, saj je bil z njimi dan na dan. Tujcu, roparju, tatu pa niso zaupale.

Od Gospoda ali ne?

Takó ovce – in takó mi, ko nas Sveti Duh uči razločevati Gospodov glas (da ga sprejmemo) od glasu skušnjavca (da ga zavrnemo). Evagrij Pontski pravi, da je treba postaviti vratarja za srce, ki preverja, kateri vzgib naj vstopi v srce in kateri ne. Treba je glasu postaviti vprašanje: »Ali si od Gospoda ali ne?«

Sv. Ignacij Lojolski v knjižici duhovnih vaj postavlja razločevanje duhov kot osrednjo pomoč na poti učenja odnosa z...