Spomin je čudna reč. Ni arhiv, je selektivna drama. Ko se junija 2025 spominjamo začetkov raznih kriz – žleda, beguncev, ekonomske krize, politične katastrofe – nas ne preplavi resnica, temveč nekakšna legenda o tem, kaj smo nekoč znali biti. Občutek za skupnost, improvizacijo, preživetje. A kako hitro smo to zamenjali za udobje, ki nas dela ranljive. Danes sistem razpada že, če zmanjka WiFi-ja. Samozadostnost? Lepo zveneča parola, iz katere zna marsikdo iztisniti solzo ali subvencijo. Toda vprašanje ostaja: kdo v resnici še zna preživeti brez tega sistema?

Na podeželju najdeš človeka, ki ima doma zalogo drv in ve, kako se iz mleka naredi sir. V mestu pa imaš ljudi, ki bi v krizi umrli sredi polnega hladilnika – ker jim je »crknila« mikrovalovka. To je rezultat civilizacijskega napredka: postali smo porabniki, ne pa nosilci kulture. Kaj šele hrane. Medtem ko deklaracije razlagajo, da jemo slovensko, uvažamo zelenjavo, večino sadja. Meso, ki je doma pridelano, raje izvozimo. Slovenski č