Ati pravi, da nam daje mama preveč navodil. »Nič čudnega, da otroci ne poslušajo,« pribije. »Še jaz jim komaj sledim. Navodila morajo biti kratka in jasna! Sicer jih otroci pozabijo, še preden končaš.«

Strinjam se z atijem. Mama daje čisto preveč navodil. Upam, da jo bo pogovor spametoval in se bo malo ustavila. Namesto tega skliče družinski posvet. Resno oznani, da ima ati prav.

»Prepiramo se zaradi preprostih stvari, ki bi jih vsi morali že zdavnaj znati. Jaz preveč govorim, vi ne poslušate in ati se na koncu jezi. No, tudi jaz se jezim,« se hitro popravi. »Zato se bomo naslednji mesec trudili za tri res preproste stvari. Ko jih osvojimo, bo čas za naslednji korak.«

Vmeša se Matej: »Naj uganem. Prva bo, da mora biti hiša vedno pospravljena. Druga, da moramo biti otroci čisti in mirni. In tretja, da ubogamo na prvo besedo.«

»Zelo smešno, Matej,« vzdihne mama. »Žal ne živimo v rajskem vrtu. Moja pričakovanja niso tako visoka. Zadovoljna bom že, če se nam bo ves mesec uspelo držati treh zelo preprostih pravil.«

Na kuhinjsko steno nalepi tri kose papirje. Na prvem z debelim flomastrom piše: UMIVAMO SI ROKE. Na drugem je napisano: POZDRAVLJAMO. In na tretjem: JEMO Z ZAPRTIMI USTI. 

Matej, Jani in jaz smo ogorčeni. »Mama, saj nismo dojenčki!« protestiram. »Te stvari znamo že sto let.«

»Zakaj je potem zid okrog stikal vedno črn?« se vmeša ati. »Zakaj so na stolih, omarah in celo na ogledalih mastni odtisi? Ko se vrnem iz službe, ste včasih tako zatopljeni v igro, da še mene ne pozdravite, kaj šele sosede na ulici. In naše kosilo lahko zaradi mlaskanja slišijo tudi tri hiše naprej.«

Drug čez drugega začnemo vpiti, da ni res. Ati zavzdihne: »No, potem se nas sliši pa zaradi kričanja. Ampak mama ima prav. Začeti je treba z majhnimi koraki. In tremi preprostimi pravili.«

Prve dni se res trudimo. Jani gre pozvonit k vsem sosedom, da bi jih vljudno pozdravil. Žal njegove prijaznosti ne razumejo vsi. Pri eni hiši ga okregajo, ker je z zvoncem zbudil dojenčka. Pri drugi mu odpre naglušna starka, ki ne razume, kaj želi.

»Prijazen in vljuden sem!« vpije Jani in krili z rokami.

»Prikazen huda?« začudeno sprašuje starka in se ozira naokrog. »Kje?«

Matej se zelo trudi pri jedi. Ko vidi, da je za kosilo špinača, ne odpre ust. Razloži, da mora imeti usta med jedjo zaprta, torej jih ne more odpreti, da bi vanje nesel žlico. Ati ga pošlje od mize, naj gre z zaprtimi usti zlagat nogavice.

Špinača. Ilustracija: Ana Zavadlav

Meni umivanje rok ne dela preglavic. Nisem tak pujs, kot sta fanta. Ampak po treh dneh me mama vpraša, zakaj je na ogledalu v kopalnici odtisnjenih cel kup poljubčkov. Malo slinastih in malo mastnih.

»Niso moji!« se branim. »Za takšne neumnosti sem že prevelika.«

Ogledalo. Ilustracija: Ana Zavadlav

»Odtisi so previsoko, da bi jih tam pustila Jani ali Vita. In mislim, da tudi Matej ni bil,« reče mami in me opazuje.

Nazadnje priznam. »Z Vito sva se igrali. Dvignila sem jo, da se je gledala v ogledalu. In potem je sama sebi dajala poljubčke. Zelo se je zabavala.«

Mama mi brez besed poda krpo in čistilo. Ne očistim samo ogledala, ampak tudi umivalnik in poličko. Za vsak slučaj.

Takrat mimo prikobaca Vita. Za njo se vleče rjava sled.

»Hej, kdo je dal Viti čokolado?« se zaderem. Tečem v kuhinjo, kjer si Jani in Matej delita babičin čokoladni kolač. Z rokami si ga tlačita v usta in me sploh ne pozdravita. Hočem jima napraviti pridigo, vendar rajši pograbim kos kolača, preden ga zmanjka. Odličen je.

Očitno bomo morali tri enostavna pravila podaljšati na naslednji mesec. Z majhnimi koraki se daleč pride.

Članek je bil objavljen v oktobrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!