V zadnjih časih skoraj vsak dan znova prebiramo o pomanjkanju osebja v različnih poklicih. Ravnatelji po šolah bijejo plat zvona, ker nimajo učiteljev. Postelje v domovih za ostarele ostajajo prazne, ker tem ustanovam primanjkuje negovalnega osebja. Zdravstveni sistem doživlja krizo in vrste čakajočih na preglede in na posege se daljšajo. Župnije ostajajo prazne, ker nam primanjkuje duhovnih poklicev.

Odgovorni se na te probleme odzivajo z nižanjem zahtev do ljudi, ki prihajajo k nam od drugod. Pa je v tem res rešitev? Trdno sem prepričan, da skupnost, ki ni sposobna obnavljati življenja, nima prihodnosti. Za primerjavo sem nekoliko pogledal v številke. Leta 1958, ko je bila rojena moja generacija, je bilo v Sloveniji rojenih 28.284 otrok. Lansko leto pa se je v Sloveniji rodilo 17.627 otrok. Naš največji problem torej ni v pomanjkanju zanimanja za določene poklice. Naš največji problem je, da se odpovedujemo življenju.

Zato moramo spremeniti miselnost. Začeti se...