Nacionalni konservativci so nečemu na sledi. Govorijo o solidarnosti in ljubezni do doma – in pri tem se ne motijo. Govorijo o vpetosti, o konkretnem življenju v nasprotju z abstraktnimi kategorijami. Govorijo tudi o ureditvi, ki je resnično politična, o skupnem dobrem, o politični skupnosti, ki se nima za umetno tvorbo, utemeljeno na izmišljeni pogodbi, in ki želi biti več kot razsodnik pri uveljavljanju zasebnih pogodb ter več kot upravljavec postopkovnih pravil. Vse to je dobro in prav.

Toda njihov pristop ima kljub temu usodno pomanjkljivost. Dokler za središče teh plemenitih prizadevanj štejejo centralizirano nacionalno državo, ostajajo ujeti v svetu, ki s takšnimi občutji nima kaj dosti početi. Če je človekovo prvenstveno družbeno poistovetenje usmerjeno k skupini 350 milijonov ljudi (kolikor je državljanov ZDA, op. prev.), utegne enotnost, ki jo tam najde, temeljiti na prizadevanju za užitek, moč, slavo ali enakost, ne bo pa temeljila na prizadevanju za skupno dobro. Skupno dobr...