Pokojni duhovnik Tine Kočevar (pa ni edini), ki je bil srčen in zavzet, pa ni ostal samo v nostalgični preteklosti in ni rekel, »da se ne da sedaj nič narediti«, ampak je delal refleksijo ter iskal vzroke za to: »Nekje smo morali kot narod in Cerkev močno zamočiti! Vendar, kje!?« Čeprav lahko vzrok v zmanjšanju števila vernikov iščemo v zmanjšanju števila rojstev, kar je splošni pojav na Zahodu, pa se zdi, da je eden izmed pomembnih vzrokov (morda celo najpomembnejši), da so ljudje začeli zapuščati Cerkev, prav zgrešena pastorala. Če bi rekel svetopisemsko: nismo znali brati znamenj časa. To velja tako za kleriški kot laiški del Cerkve. Naš pogled je ostal pozunanjen, na Cerkev smo gledali kot na močan in številčno nespregledljiv dejavnik slovenske družbe, na tradicijo pa kot na močan okvir (tudi v večnost zazrtih) vrednot, ki daje gotovost pravšnjosti in uokvirja simpatičen ritem z naravo, letnim časom in običaji povezanega družbenega in duhovnega življenja posameznika, družine in sku...