Če bi živali imele dušo, bi ne bile več živali, ampak ljudje. Ampak ta kratek odgovor ne zadovolji, ker ostane nerazjasnjeno, na kaj mislimo, ko govorimo o duši.

Od stare grške filozofije naprej razlikujejo tri vrste duš: rastlinsko ali vegetativno, živalsko ali čutilno ter človeško ali duhovno. Vsako živo bitje se namreč od neživih stvari razlikuje po svojevrstni poenotenosti in povezanosti sestavnih delov ali organov, zaradi česar deluje iz celote samega sebe in za to celoto: ko me boli noga, ne boli samo nogo, ampak mene. Živo bitje raste, zaznava okolje in z njim komunicira, se hrani in se razmnožuje. A ta živi posameznik ne obstaja zaradi sebe, ampak zaradi celotne vrste. Ta posebni princip, zaradi katerega živo bitje živi in se razlikuje od neživih agregatov tvari, so imenovali dušo. V tem smislu so jo stari filozofi priznavali tudi živalim, vendar je niso imeli za neumrljivo.

Človek pa ima dušo posebne vrste, ki jo zato imenujemo duhovna duša ali duh. Od d...