Ko sva si z ženo Martino pred šestnajstimi leti podelila zakrament svetega zakona, sem se znašel v raju. Morda sem se podobno kot Adam, ko je bil v začetku postavljen v edenski vrt, počutil varno v zavetju odnosa z ljubljeno osebo, Bog pa je ostal navzoč kot ograja najinih nebes.

Še danes je, Bogu hvala, tako. A kako obdelovati in varovati najin vrt, to resničnost spoznavava vedno na novo.

Precej samoumevno se mi je zdelo, da trenutek, ko sva si obljubila ljubezen in zvestobo, zadostuje sam po sebi. Najin zakon je pač v Bogu potrjen in bo ostal trden in urejen za vekomaj, tako da se lahko ob službi in vzgoji otrok brezskrbno posvetim športu in gibanju, nekaj več kulturi in glasbi, pa vsekakor birmancem in pevcem v župniji ter tudi času zase kar tako. V vseh teh dejavnostih pa se hkrati srečujem še z različnimi ljudmi in se bogatim z njihovimi pogledi, nasveti, izkušnjami in podobno. Vedno pa se na koncu vrnem k ženi in družini.

Hitro se je pojavila skuš...