Papež Frančišek je zelo jasno že nekajkrat povedal, da je cepljenje nujno za ohranitev zdravja. Tudi v tem je zapoved ljubezni do sebe in bližnjega. Očitno pa ga tudi nekateri duhovniki in drugi verniki ne jemljejo resno in ga zato ne poslušajo in se ne cepijo. Zakaj? Gre jim samo za lastno varnost. Bolj zaupajo teorijam zarote kot pa medicinski stroki in papežu.

Cepljenje je zaenkrat zastonj, plača ga država. Res gre samo za nekaj evrov na osebo. Zdravljenje pa grozovito zviša stroške. Nekaj evrov za cepljenje in več tisoč evrov za zdravljenje – kje je tukaj logika? Kje je tukaj razum in odgovornost necepljenih? Najprej »pametujejo« in zavajajo druge, potem pa pride okužba ter mukotrpni boj za preživetje na »respiratorju«; in potem gorje, če medicina ne pomaga in če zdravniki ne delajo »čudežev«.

Hudo greši proti ljubezni do bližnjega vsak necepljeni, ki se hoče na račun cepljenih dokopati do vsesplošne precepljenosti, hkrati pa javno nasprotuje cepljenju. To pomeni, naj drugi gredo v ogenj zanj. Vsak duhovnik ima veliko odgovornost do ljudi; in če je tudi on na takšen način preračunljiv, daje veliko pohujšanje svojim vernikom, saj njegovo ravnanje pomeni strahopetnost in celo zatajitev etične dolžnosti do spoštovanja zdravja in življenja drugih. Tudi tukaj velja rek: Če je vojna, je vojna za vse – tudi za škofe in duhovnike. Srbi bi dejali: »Na muci se poznaju junaci« – ali po slovensko:

»Na muki se spoznajo junaki.« Name se že obračajo nekateri verniki, ki me opozarjajo, naj kakšnega duhovnika, ki nasprotuje cepljenju, opozorim, naj s tem neha, saj ne bodo več k njemu hodili k maši, ker zanje ni več etično verodostojen.

Že več kot leto in pol molimo za prekinitev epidemije in za zdravilo. Bog nam je po medicinski stroki že dal preventivno zdravilo, ki ga prejemamo s cepljenjem, pa kakršnokoli že je, vendar je. Upajmo, da bo kmalu prišlo še kurativno zdravilo.

Pred desetimi dnevi sem se vrnil z evharističnega kongresa v Budimpešti. Več sto tisoč ljudi na enem mestu brez mask, tudi papež, škofje in duhovniki. Nisem mogel verjeti. Kako je to mogoče? Povedali so mi, da zaradi precepljenosti populacije na Madžarskem. Nobenih protestov ni bilo proti cepljenju, nobenih groženj, nobene slabe volje. Bilo je veselo, sproščeno, prijazno, predvsem pa zelo spokojno in blagodejno vzdušje. Bog je bil navzoč, tako močno navzoč, da smo lahko čutili njegov milostni Dih. Nihče od nas ni razmišljal o kakšnem virusu in epidemiji. Kot da tega tam sploh ni, niti v restavracijah. Samo v hotelih smo imeli maske in si razkuževali roke. Virus torej še vedno je, tudi na Madžarskem, vendar ne v prvem planu. Pri nas pa se bomo tako dolgo vrteli okoli te grožnje, dokler se bomo vrteli samo okoli svoje trmoglavosti.

Kaj narediti z duhovniki in drugimi verniki, ki so proti cepljenju? Nič posebnega. Izročati jih Božjemu usmiljenju ter jih ne poslušati.