Na prvi pogled ni s tem nič narobe. Gibanje je dobro. Človek ima telo in telo potrebuje napor. Sodobno življenje nam ga je vzelo. Sedimo v avtu. Sedimo v pisarni. Sedimo doma. Nato plačamo članarino, da lahko eno uro hodimo na tekočem traku in pridemo natanko tja, kjer smo začeli. Civilizacija je včasih res čudovit izum. Težava se začne, ko šport ni več nekaj, kar počnemo, ampak nekaj, s čimer dokazujemo, kdo smo. Ko zdravje iz dobrine postane moralna kategorija. Ko je izklesano telo dokaz značaja, nekaj kilogramov preveč pa skoraj osebni poraz. Ko prosti čas prevzame logiko službe: cilj, načrt, meritev, optimizacija, rezultat.

Dopoldne izboljšujemo podjetje. Popoldne izboljšujemo sebe. Tudi prosti čas je dobil KPI-je. Tek ni več samo tek. Treba je poznati tempo, višince, kalorije in položaj na lestvici prijateljev. Kolo ni več samo prevoz ali veselje, ampak projekt. Vse skupaj lahko neopazno postane še ena oblika ukvarjanja predvsem s samim seboj. Pravo vprašanje zato ni, koliko kilom...