Moja glava je hecna. Včasih pozabim stvari. Ilustracija: Ana Zavadlav

Tudi Matejevi možgani delujejo čudno. Prepričan je, da bodo težave izginile, če se bo pretvarjal, da jih ni. Kup umazanega perila pod njegovo posteljo spominja na starodavno mumijo, prekrito s prahom. Ampak namesto da bi obleke vrgel v pranje, Matej rajši ne gleda pod posteljo. Njegova taktika morda ni slaba. Čez dvesto let pod njegovo posteljo res ne bo več oblačil, ampak samo še kompost.

Najbolj nenavadno pa delujejo Janijevi možgani. Jani ima sposobnost, da stvari razume drugače od drugih. Če mama pogleda skozi okno in reče: »Uh, kako danes žge!« se na vrt odpravi z gasilnim aparatom. Če sliši, da padajo ušpičene prekle, teče ven s sekiro. Ko pri maši molimo veroizpoved in pridemo do dela: »verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja«, na glas vpraša, kje sedi gospod, ki ga je oživil duh. Skratka, njegovi možgani delujejo čisto po svoje.

Tudi Matejevi možgani delujejo čudno. Najbolj nenavadno pa delujejo Janijevi možgani. Ilustracija: Ana Zavadlav

Po navadi je sitno, ker svet vidimo vsak drugače. Kdaj pa zna biti tudi koristno. Recimo zadnjič, ko smo šli vsi skupaj na izlet. Obuli smo pohodne čevlje in vzeli nahrbtnike z malico. Jani je vso pot nabiral palice, zato je bil kmalu podoben premikajoči se grmadi. Ati je v nosilki nosil Vito, ki se je zvijala in pritoževala.

»Vzemi jo ven. A ne vidiš, da se hoče plaziti?« predlagam atiju.

»Potem ne bomo nikoli prišli do koče,« me zavrne ati. »Saj veš, da je Vita počasna.«

»Ni bolj počasna od Janija,« zagodrnja Matej in pokaže daleč nazaj, kjer se po poti maje kup palic na dveh nogah. Mama Janija prepričuje, naj se znebi bremena, vendar je neomajen.

»To so moje pohodne palice,« zatrjuje. »Brez gojzarjev in pohodnih palic ne grem v hribe!«

Takrat opazim, da ima Vita na nogah samo en čeveljček.

Takrat opazim, da ima Vita na nogah samo en čeveljček. Ona seveda nima gojzarjev, ampak mehke čevlje za malčke. Joj, le kje smo ga izgubili? Vsi se oziramo naokrog, medtem ko nam Vita vsa nasmejana kaže, kako si je sezula čeveljček in ga vrgla v grmovje. Očitno tudi Vitini možgani delujejo po svoje.

»Vrnili se bomo po poti in dobro gledali v vse smeri,« odloči ati. »Čevelj bomo že našli, gotovo ga ni nihče vzel.«

Odpravimo se nazaj in napenjamo oči. Jaz ustavim vsakega pohodnika in ga vprašam, ali je opazil kakšen vijoličen čeveljček. Matej si odreže debelo leskovko in z njo preiskuje grmovje ob poti. Jani prenaša s sabo kup pohodnih palic, zaradi katerih ničesar ne vidi. Mama pa moli k sv. Antonu Padovanskemu, naj nam pomaga najti ta presneti čevelj.

Mama moli k sv. Antonu Padovanskemu, naj nam pomaga najti ta presneti čevelj.

Nazadnje se nam le nasmehne sreča. Po dolgi vrsti ljudi, ki odkimavajo, starejša gospa vzklikne: »Joj, mislim, da vem, kje je! Moj Fido je nosil okrog nekaj vijoličnega. Tja v grmovje. Res mi je žal, nisem vedela, da gre za čevelj,« se nam opravičuje.

Matej se z leskovko takoj požene v goščavo, ostali pa za njim. Brskamo in iščemo, vendar brez uspeha. Ko že skoraj obupamo, se izza kupa palic oglasi Janijev glas: »Sv. Anton ga je skril semle!«

Kuža Fido je Vitin čeveljček odnesel v grmovje. Ilustracija: Ana Zavadlav

Ko pritečemo, zagledamo Vitin čeveljček, ki tiči med koreninami razvejanega drevesa. Nimam pojma, kako ga je Jani opazil. Morda mu ga je res pokazal sv. Anton Padovanski. Jani se dobro razume s svetniki.

»Bravo, odlično ste se odrezali!« nas pohvali ati. Res smo dobro združili moči. Matejeva leskovka, moj namazani jezik, pa še Janijeve zveze s sv. Antonom. Zmagovalna kombinacija!

Članek je bil objavljen v majski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!