»Dajmo, no!« že petič v treh minutah vzklikne Frida. »Obleke v omaro, kocke v škatlo, knjige na polico!« kaže s prstom. »Prej ko končamo, prej bomo šli lahko gledat risanke.«

»Mami pravi, da moramo prej še zmoliti eno desetko,« jo opomni Lili, ki ravno tlači zmečkane papirje v prenatrpan koš za smeti.

»Bednoooo,« se pritoži Jure. Frida pograbi trirogeljni klobuk, del gusarskega kostuma, ki se iz neznanega razloga valja po njenem stolu, in ga zaluča proti bratu. Ta se izmakne in se loti pretvarjanja, da zlaga svoje obleke v omaro.

»Kdo si je sploh izmislil rožni venec?« momlja sam zase.

Starejša sestra se razveseli priložnosti za poduk: »Tega ne vem, sem pa slišala, da je Marija zelo priporočala to molitev, kadarkoli se je kje prikazala.« Našteva na prste: »V Fatimi, v Lurdu, v Medžugorju …«

»Ja, v Fatimi se je prikazala trem otrokom, ki so pasli ovce!« se spomni Lili, ponosna na svoje znanje.

Marija se je v Fatimi prikazala trem otrokom, ki so pasli ovce. Ilustracija: Kristina Krhin

»Tudi v Lurdu se je prikazala pastirici. Za Medžugorje nisem prepričana, ampak zdi se mi, da so bili tisti otroci tudi pastirji,« razglablja Frida.

»Zakaj se pa Marija vedno prikazuje pastirjem?« zanima Lili.

»Verjetno zato, ker so oni vedno bolj na samem in Marija ve, da bodo imeli mir. Da jim bo lahko vse povedala, pa jih med tem nihče ne bo motil,« razmišlja Frida. »Mogoče ima pa še posebej rada pastirje, ker so bili oni prvi obiskovalci pri hlevčku, ko se je Jezus rodil.«

»Po mojem pa zato, ker so pastirji bolj neumni in ji vse takoj verjamejo!« se posmehne Jure.

»Ej! To je pa nesramno!« se ujezi sestra in ga hoče lopniti z zvezkom, zato se ji Jure hitro skrije pod posteljo.

Frida se skloni in ugotovi, da brata ne bo dosegla. Zato se ustopi sredi sobe z rokami v bokih in odpridiga: »Jezus je rekel, da je on naš pastir, Jure, toliko, da veš. A boš rekel, da je tudi on neumen?«

Jezus je rekel, da je on naš pastir.

»Mogoče on ni. Ampak pastirji na splošno pa so,« ima Jure, varno skrit pod posteljo, še bolj pogumen jezik.

Frida se razjezi. Leže na tla in skuša doseči brata, ne da bi se ob tem preveč umazala s prahom. Ne gre ji preveč dobro.

Njeno pozornost pritegne Lili, ki nenadoma sunkovito zajame sapo.

Ko Frida vidi, da si sestrica z dlanmi pokriva obraz, skoči k njej: »Kaj je? Je kaj narobe?«

»A veš, ko smo bili zadnjič na izletu na tistem hribu in smo videli ovce? Pa sploh ni bilo nobenega zraven. Čisto same so bile v ogradi!«

»Ja, in?« Frida ne poveže, kam meri sestrica.

»Zdaj ni več pastirjev!« pojasni prvošolka.

Lili nenadoma sunkovito zajame sapo. Ilustracija: Kristina Krhin

»Verjetno kje še vedno kak človek pase ovce, no, ampak večinoma pa res ne,« zamahne Frida in porine klobko zavozlanih verižic v predal, saj upa, da tja mama ne bo gledala, ko bo prišla ocenit njihovo delo. »Saj to še ni konec sveta. Nekateri poklici pač izumirajo.«

»Ampak, ampak ...« Lili komaj lovi sapo, tako je vznemirjena: »Komu se bo pa potem Marija zdaj prikazovala, kadar bo treba predati kakšno pomembno sporočilo?!«

»Električnim pastirjem,« se zasliši izpod postelje.

Članek je bil objavljen v oktobrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!