Pokopališča me že od nekdaj privlačijo. Na nagrobnikih se spoznavam s priimki, značilnimi za kraj, in pokopališko arhitekturo. Pravzaprav sem povsod, kjerkoli sem že bil, ugotovil, da se velik del zgodovine nekega kraja najlaže razbere na teh tihih kotičkih, kjer vladajo spontani mir, preteklost in nema govorica nagrobnikov. Ker se aktivno ukvarjam z živo naravo, pa venomer znova ugotavljam, da so med okolji, ki jih je oblikoval človek, ravno pokopališča, čeprav namenjena mrtvim, tista, ki so še najbolje zaznamovana z življenjem.

Že v drugo sem obiskal znamenito londonsko pokopališče Highgate Cemetery, ki slovi po bogati zgodovini, znamenitih pokojnikih, ki počivajo na njem, obsežnosti in zaznamovanosti z naravo. Ustanovljeno je bilo v zgodnjem 19. stoletju, ko zaradi večanja prebivalstva in razsajanja kolere pokopališča, ki so takrat v Londonu obdajala cerkve, niso več zadoščala. Množica spomenikov, ki starikavi in pozeleneli od alg, in mogočne grobnice, med katerimi so n...