Za katoliški nauk je odgovor na vprašanje življenja jasen. Človekovo dostojanstvo ni odvisno od starosti, zdravja, koristnosti ali stopnje samostojnosti. Človeško življenje ima vrednost samo po sebi, ker je vsak človek ustvarjen po Božji podobi. Zato ga je treba spoštovati od spočetja do naravne smrti. Iz tega izhaja tudi zavračanje splava in evtanazije: ne zato, ker bi Cerkev hotela človeku naložiti dodatno breme, ampak zato, ker vidi v nerojenem otroku, bolniku in starostniku istega človeka, istega bližnjega, čigar življenje ni popolnoma na razpolago ne državi ne drugim in niti njemu samemu v smislu pravice do samouničenja.

Urša Cankar Soares in Nuno Soares iz iniciative Pohod za življenje sta v splošnem sporočilu političnim strankam poudarila, da se morajo zavedati, o kom govorijo, ko govorijo o – zlasti nerojenem – življenju: govorijo o materah in očetih z nenačrtovano nosečnostjo, ki jim družba sporoča, da je zanositev problem, ki ga je treba rešiti, in kot praktično rešitev za to...