Sam pravi, da je bilo potrebno nekaj sreče in veliko trdega dela, da se je lahko preživljal s tem, kar je počel najraje. Strast, ki je iz kmečkega fanta izpod Gorjancev naredila popotniško legendo, celo »Heleno Blagne slovenskega popotništva«, kot so ga nekateri hudomušno poimenovali, po vseh teh letih še vedno ni pošla. Z ženo Romano, ki je njegova sopotnica že več kot 40 let, zadnja leta potujeta malo bolj lagodno: s kamperjem. A v Namibijo – skupina, ki jo je razpisal za naslednje leto, je že polna – še vedno odhaja tako kot nekoč: s šotori, avanturistično, brez vikanja, na kar sopotnike opozori že pred začetkom potovanja. Da bo doživetje pristno in nepozabno. Brez vikanja sva naredila tudi tale intervju.

Zvone, zakaj že vse življenje hodiš tja, nekam daleč?

Ne vem, kako je z mladimi danes, ampak pred pol stoletja je bila najbolj univerzalna želja nas mladih: potovati. Pri meni še toliko bolj, saj sem odraščal kot kmečki poba pod Gorjanci. Poleti je bilo pač delo na njivah in vinogradih. Kakšno morje, kakšen dopust, kakšen potni list! Ker sem vedno rad pisal, tudi fotografija me je zanimala, sem šel študirat novinarstvo. Mama se je strašno bala, da bom na takratnem FSPN-ju vstopil v partijo, a se to ni zgodilo. 

Pred pol stoletja je bila najbolj univerzalna želja nas mladih: potovati.

Začel pa sem potovati. Prva pot je bila v Trst, po kavbojke, seveda, potem pa kmalu na prvi avtoštop po Evropi. Naslednje poletje v Maroko in dol čez severno Afriko, jeseni tudi že proti Indiji za štiri mesece. Leto kasneje za pol leta čez centralno Afriko in Saharo in potem se je kar vleklo naprej. Namesto, da bi se ukvarjal z izpiti, sem faks čedalje bolj zanemarjal in čedalje več potoval. Moram priznati, da mi faks ni dal dosti drugega kot kup svobode in časa, dobrih žurov in luštnih bruck.

Kako pa si si kot študent uspel privoščiti potovanja v daljne kraje?

Doma seveda za to niso namenili niti centa, denarja res ni bilo in moja potovanja so jih preveč skrbela. Prve poti sem si v glavnem omogočil s fotografijo. Fotografiral sem razrede v šolah, birme, poroke, s tem sem se kar solidno preživljal. Že ob koncu gimnazije sem bil finančno samostojen. In seveda: že s prvih poti sem začel pisati, objavljati reportaže, fotografije. Piscev potopisov s tujih krajev nas takrat res ni bilo veliko, reportaže so mi objavljali v glavnih slovenskih časopisih in revijah.

Vedno bolj zahtevna potovanja so zbujala vedno več pozornosti. Pot z motorjem okrog sveta je bila že zelo resna stvar. Prišli so prvi sponzorji, prve knjige, potopisna predavanja, ki sem jih imel pred nabito polnimi dvoranami. Iz začetnega navdušenja in želje, da bom nekaj videl in se dokazal, so potovanja začela postajati vse bolj tudi delo in ne le užitek. Kombinacija odkrivanja sveta in ustvarjalnega zadovoljstva. Rekel bi, da sem samo sledil mladostnim željam in strastem in tako postal svetovni popotnik, ne da bi to zares načrtoval.

Nova in številna potovanja z motorjem po petdesetem letu, ZDA, Monument Valley. FOTO: osebni arhiv

Kako je zate najlepše potovati: sam, v dvoje, v skupini?

Prvih sedem let sem potoval sam. Čeprav sem zelo družaben, sem v resnici samotar. Pa tudi vsako stvar raje naredim sam, kot da bi se zanašal na druge. Še pri izdajanju knjig – ravno toliko, da ciklostila ne vrtim sam. Kogar koli čakati … to mi ni blizu. Kar se tiče dela, sem bil vedno svobodnjak. V delavski knjižici imam samo 8 mesecev mornarskega staža; na Splošni plovbi sem delal, da sem zaslužil za svoj prvi resni motor. Službe nikoli nisem iskal, niti mi je ni nihče ponujal. (smeh) Verjetno ker je vedel, da je ne bi sprejel oziroma, da z mano ne bi bilo lahko delati. Svoboda je zelo visoko na lestvici mojih vrednot.

Svoboda je zelo visoko na lestvici mojih vrednot.

Moram pa reči, da se ne spomnim, da bi v vseh teh desetletjih svobodnega novinarskega dela kdaj zamočil kakšen rok oddaje. Stoprocentno zanesljiv sem bil. Čeprav se imam za precej lenega človeka, sem očitno moral biti kar precej priden in delaven, da sem uspel preživeti na tak način in to v času, ko so vsi poznali samo redne službe. Nikoli nisem in ne bom obogatel, ampak na koncu sem ugotovil, da lahko od tega zelo lepo živim. Moje pravilo je, da si bogat takrat, ko veš, da imaš dosti. In jaz zelo hitro vem, da imam dosti.

Kaj je zate dom?

Dom je kraj, kamor se vedno znova z največjim veseljem vračam. Tu imam ljudi, ki mi nekaj pomenijo. Imam svoje korenine. In teh kljub vsem potovanjem nikoli nisem uničil. Nikoli nisem bil med izgubljenimi dušami, ki iščejo po svetu nov smisel življenja po ločitvah, razočaranjih, napačnih poteh. In nikoli nisem iskal modrecev izpod Himalaje, ki bi mi iz razvalin ponovno sestavljali življenje. Ni bilo potrebe in ponosen sem na to. 

Nastaja nova knjiga, Evropa s kamperjem. FOTO: osebni arhiv

V vseh teh letih si prečesal svet. Obstaja sploh še kaj, kar te preseneti, navduši?

Nekdanjega vznemirjenja gotovo več ni. Redko potujem, da bom videl nekaj novega. Bolj zato, ker s tem vzdržujem svoj nivo preverjenega zadovoljstva, ker je to vtkano v moje življenje in ker si to zdaj lahko privoščim na bolj lagodnem in že zato drugačnem nivoju kot pred desetletji.

Marsikdo ti svetuje, da bodi zdaj, ko si upokojen, malo doma.

Prejšnja desetletja sem vedno govoril, da bom na stara leta končno malo več časa preživel v zidanici pod Gorjanci, s psom in pipico. Včasih se mi je zdelo, da bo to tam nekje pri 70-ih. Zdaj, ko je ta okrogli jubilej pred vrati, sem svojo vizijo prestavil na 80. (smeh)

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.