Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara

Bratje in sestre, ki najdejo leva in čarovnico v omari

Naslov: Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara
Leto produkcije: 2005
Dolžina: 2 uri 23 minut
Režija: Andrew Adamson

Marsikateri otrok že pozna zgodbo o deklici, ki se je skrila v omaro in nevede vstopila v pravljični svet, imenovan Narnija, v katerem živijo vile, škratje, govoreče živali in druga pravljična bitja. Naslednjič s seboj vzame še sestro Suzano ter brata Edmunda in Petra. Narniji vlada zlobna čarovnica, ki je deželo uklela, da je v njej vedno zima, pa nikdar božiča. A s prihodom otrok se ozračje začne spreminjati, počasi zadiši po pomladi in živali napovedujejo prihod leva Aslana, ki edini lahko premaga ledeno čarovnico. Toda … kam je nenadoma izginil Edmund? In kaj, če jih čarovnica ujame, še preden v deželo pride Aslan?

Film je poln simbolike. Čarovnica predstavlja hudiča, Narnija raj, Aslan pa Jezusa. Če si film ogledate s tem v mislih, boste na koncu zagotovo razumeli, zakaj ga v ogled priporočamo ravno v času velike noči.

Za mlade gledalce:

V družini Pevensie so štirje otroci – med seboj se veliko pričkajo, a ko gre za nohte, stopijo skupaj in si pomagajo. Če imaš brate ali sestre, ti vse to gotovo ni tuje. S katerim izmed otrok se najlažje poistovetiš? Vsi si želimo biti kot Lučka. Pa se spomniš kakšnih okoliščin, v katerih si bil bolj podoben Edmundu? Skušaj za vsakega izmed štirih otrok našteti nekaj dobrih lastnosti ali kak trenutek, ko se je izkazal. To je dobra vaja, da prepoznaš dobro tudi v svojih bližnjih.

Za starše:

Na mestu je opozorilo, da film tako zaradi dolžine kot zaradi vsebine ni primeren za mlajše otroke. V večini držav ga priporočajo otrokom od 10 ali celo 12 let. Ob tem pa je zares pomembno tudi, da ga starši gledate skupaj z otroki – tako ta film konkretno, kot tudi filme in risanke na splošno. Le tako se z njimi kasneje lahko pogovarjate. Še posebej ključno je to pri nasilnih ali strašljivih prizorih, saj negativno izkušnjo otroci najlažje predelajo preko pogovora.

Profesor Kirke, v katerem naj bi avtor Zgodb iz Narnije C. S. Lewis upodobil samega sebe, da Petru in Suzani nasvet, naj se obnašajo kot družina. Peter ne upošteva njegovega nasveta, temveč še naprej ves čas zbada Edmunda. Čeprav je slednji „veliki izdajalec“ v tej zgodbi, pa tudi Suzana in Peter nista brez krivde za razvoj dogodkov – z bratom bi bila lahko bolj ljubezniva. In tudi drug z drugim, če smo že pri tem. Skozi ves film je poudarjen pomen družine – otroci so najmočnejši, kadar so zbrani vsi štirje in držijo skupaj. Po drugi strani pa je Edmundovo izdajstvo, kot omeni Aslan, toliko hujše, ker ga je zagrešil brat. Film je tako zelo dobra iztočnica za pogovor o bratsko sestrskih odnosih, kako bi se ti lahko izboljšali in kakšni bi bili sadovi.

V zgodbi je očiten namig na Jezusovo žrtvovanje za naše grehe in nato na vstajenje. Kot nalašč za postni ali velikonočni čas. Tudi zato, ker je v njem tako lepo prikazan zakrament spovedi – ko se Edmund in Aslan pogovarjata na skali, a nihče ne sliši, kaj govorita. Ko se vrneta, Aslan bratu in sestrama reče: »Kar je bilo, je bilo. Tega ni treba več omenjati.« Torej, ko so grehi enkrat odpuščeni, jih pri Bogu ni več. Naj bo to otrokom spodbuda za dobro predvelikonočno spoved.

Čeprav v tej rubriki pišemo o filmih, pa vsekakor v branje priporočamo tudi knjigo. Ta je primerna tudi za mlajše otroke.

Pripravila Lucija Čakš in Andraž Arko
Objavljeno v reviji Mavrica, št. 7 (mar.), letnik 2017/18