Nova maša
»Hodi za menoj,« mi je Gospod rekel, ko sem bil še zelo mlad ministrant. Takrat mi je razodel samo še sončno stran hoje za njim. Kako čudovito lepo bo, ko bom ob novi maši zapel: Gloria in excelsis Deo. Ko pa je bil pozneje tisti dan že zelo blizu, se je stemnilo. Hitlerjeva grozljiva senca je legala tudi že na našo domovino. Predčasno smo morali končati študije; druge bogoslovce so poslali domov, mi bodoči novomašniki pa smo se na hitro učili maševati in deliti svete zakramente. Kako nam je bilo lepo in kako srečni smo bili, čeprav so od časa do časa nad nami že grmele nacistične »štuke«.
Diakonat smo prejeli 30. marca 1941, potem pa nas je glodala skrb, ali bo Hitler še toliko časa počakal z napadom na našo domovino, da bomo sprejeli še mašniško posvečenje in ne morda kot diakoni šli branit domovino ali celo končali življenje. Prosili smo ordinarija, naj nas čim prej posveti v mašnike. Določil je cvetno nedeljo, 6. aprila.

Zgodaj zjutraj smo tega dne...