V sredo, 12. junija, po večerni maši je v ljubljanski stolnici nadškof Stanislav Zore blagoslovil doprsni kip papeža Frančiška, ki ga je carrarskem marmorju izdelal akademski kipar Mik Simčič, poleg tega pa še sedem papeževih kipov v bronu, ki jih je umetnik naslovil »Sedem neskončnih trenutkov papeža Frančiška.« Avtor bo kip v marmorju konec junija v Vatikanu predal papežu Frančišku ob spremstvu kardinala Franca Rodeta, bronasti kipi pa bodo še nekaj tednov na ogled v ljubljanski stolnici.

Nadškof je blagoslovil kip papeža Frančiška, ki ga je umetnik ustvaril v belem carrarskem marmorju (fotografije: Tatjana Splichal)

Nadškof Zore: "Samo pozornost in nežnost moreta odstraniti to, kar je odveč."

»Kip bomo blagoslovili, da bo blagoslovljena lepota vstopala v srce gledalca in ga navdihovala,« je dejal nadškof v nagovoru pred blagoslovom: »Kamen je v svojem bistvu trd, pri klesanju ne dovoljuje napak, zato je treba z njim delati z vso pozornostjo, z vso nežnostjo, da moreš iz njega izvabiti tisto, kar v njem je. Kajti samo pozornost in nežnost moreta odstraniti to, kar je odveč. Da more zasijati podoba, da more zasijati lepota.« nadškof je nadaljeval, da pozornosti in nežnosti pa ni ne v kamnu, ne v dletu, ne v kladivu, tudi v sami roki umetnika je ni. »Ta pozornost in nežnost mora prihajati od znotraj, iz pozornega in nežnega srca, ki zna zaznati lepoto tam, kjer je še ni. In to lepoto izvabiti iz materije, zato da je morejo videti tudi drugi, ki nimajo takšnega očesa in ki nimajo takšnega srca, vendar pa jih ta lepota more nagovarjati.« Nadškof je spomnil na knjigo Umetnost krhkosti, ki govori, kot je dejal, prav o tem, »da tam, kjer se zdi, da se življenje prelomi, da polet uplahne, da srce upade lahko prav prek pozornosti in nežnosti vzcveti nekaj novega, nekaj lepega, nekaj živega , krhkega , ampak v krhkosti nekaj lepega. In eden izmed stavkov, ki se mi je posebej zasidral v srce: 'Kakor iz rane teče kri, tako iz bolečine mezi lepota'.« Tudi iz stiske, iz bolečine je umetniku Simčiču mezela lepota, je dejal nadškof in sklenil: »Zadaj za vsem tem pa je Gospod Bog, Stvarnik tega kamna, stvarnik papeža Frančiška, stvarnik umetnika. Tisti, ki je dal navdih, da je umetnik, zazrt v papeža, iz kamna izvabil lepoto, ki jo občudujemo.«

Zdravnica dr. Metka Zorc in umetnik Mik Simčič ob kipu papeža Frančiška v marmorju pred oltarjem v stolnici. Sedem bronastioh kipov je na ogled v stranskih kapelah stolnice.

Metka Zorc: "Delo je nastajalo štiri leta, ustvarjanje je bilo ovito v tančico skrivnosti"

Delo je nastajalo štiri leta, je povedala zdravnica kardiologinja dr. Metka Zorc, ki je povezovala kulturni program pred blagoslovom kipa. »Ustvarjanje kipa je bilo ovito v tančico skrivnosti in izven javnosti. Da je umetnik imel energijo, da se je lahko popolnoma posvetil nastanku čudovitih del. Samo nekateri smo imeli priložnost, da smo kot tihi opazovalci bili priče nastajanju umetnin,« je dejala dr. Zorčeva in prebrala pismo novega nuncija v Sloveniji, Jeana Marie Speicha, v katerem je zapisal, da sicer ni dolgo v Sloveniji, a je dela v različnih tehnikah Mika Simčiča poznal že pred prihodom. »Mojo pozornost so pritegnili vaši kipi. Imajo dušo, ki živi od znotraj. Bronu in marmorju ste dali dušo. Preko vaših rok sta postala nositelja resnične lepote, še posebej pa nositelja globokega upanja. Gre za portrete človeka, ki v božjem imenu navdihuje na milijone ljudi,« je zapisal nuncij Speich.

Umetniku Miku Simčiču je čestital tudi nadškof Stanislav Zore (foto Jože Potrpin, Radio Vatican)

Umetnik Mik Simčič: "Dobil sem kardinalovo pismo, da se je zgodil čudež: papež bi imel svoj portret"

Pot, kako je prišlo do »projekta«, je opisal umetnik Mik Simčič. Začelo se je pred štirimi leti na zasebnem obisku pri kardinalu Rodetu, ko ga je vprašal, ali je Frančišek že odobril kakšnemu umetniku izdelavo portretnega kipa. Kardinal je odločno zavrnil, da ne, še več, v Buenos Airesu, v katedrali, v kateri je bil Bergoglio kot nadškof in kardinal, so mu postavili kip, in ga je ukazal odstraniti. »Moralo bi biti nekaj posebnega, morda čudež, da bi se papež odločil za kaj takšnega,« je umetniku dejal kardinal Rode. Kljub temu je umetnik Simčič začel risati, skicirati in pisati, kako si predstavlja portret papeža Frančiška in nastal je, kot je povedal, »krajši elaborat«. Poslal ga je v Vatikan kardinalu, ta ga je pokazal papežu in čez čas je umetnik dobil kardinalovo pismo: »Zgodil se je čudež, papež se je prvič odločil, da bi želel imeti portret. Zatorej začnite z delom.« Začel je z delom, kasneje se še dvakrat v Vatikanu srečal s papežem – prvič po posredovanju veleposlanika Tomaža Kunstlja med avdienco na trgu sv. Petra, drugič po posredovanju kardinala Rodeta pri jutranji maši v Domu sv. Marte. Papežu je med pogovorom pokazal fotografije prvih narejenih bronastih skulptur in »papež je kazal navdušenje, kar me je spodbudilo«, je povedal umetnik. Tako je nastalo sedem študij, sedem portretov, ki jih je imenoval Sedem neskončnih trenutkov papeža Frančiška. Ko so bile študije v bronu narejene, se je odpravil v Toscano, v mesto Carrara, kjer kopljejo snežno bel marmor že dva tisoč let in iz katerega je ustvarjal tudi slavni Michelangelo. »Ta portret sem zasnoval klasično, vsakršna napaka je nedopustna; v ozadju je ostala groba skala, ker je Kristus dejal Petru, da bo temeljni kamen, papež pa njegov naslednik. 400 milijonov stari materiji sem kot kipar vdahnil življenje,« je dejal umetnik, ki mu je papež, ko je portret videl, prek sorodnika v Buenos Airesu sporočil, »da sem velik kipar in odobril postavitev marmornatega kipa in vseh bronastih skulptur v vatikanskih muzejih.«

Likovni kritik dr. Ferdinand Šerbelj

Umetnostni zgodovinar dr. Ferdinand Šerbelj: "Sedem neskončnih trenutkov papeža Frančiška ali tudi sedem darov Svetega Duha"

Delo umetnika Simčiča je predstavil umetnostni zgodovinar, kustos dr. Ferdinand Šerbelj: »Izbira mesta za predstavitev se mi zdi posrečena. Kje drugje bi lahko predstavili papeža kot v ljubljanski stolnici – v družbi štirih emonskih škofov, ki potrjujejo krščansko izročilo že iz drugega tisočletja našega štetja.« Če ima umetnik opravka s papežem, duhovno avtoriteto, je pomembno, da izlušči bistvo, dušo upodobljenca, je dejal Šerbelj: »Kipar je najprej poskušal v bronastih odtenkih, v sedmih variacijah vidimo, kako je glino oblikoval, in ko je bil en portret končan, je napravil še drugega … Ni naključje, da jih je sedem: lahko jim rečemo sedem trenutkov papeža Frančiška, lahko pa tudi sedem darov Svetega Duha.« V gmoti kamna pa je umetnik, kot je dejal Šerbelj, »sedem figur zlil v en izraz«. Posebej je izpostavil roke, ki so »naš drugi jaz. Roka dopolnjuje poduhovljenost portreta«. Tudi Šerbelj je spomnil na Kristusov stavek Petru, da je skala. »Umetnost je tista, ki povezuje, pritegne, združuje,« je sklenil Šerbelj.

Program je z glasbo obogatil trobilni kvintet, na orgle je igral Gregor Klančič, solist pa Matjaž Robavs in čelistka Sanja Repše.

Sedem portretov v bronu je razstavljenih v stranskih kapelah stolnice.