75-letna Ivanka Bižal, upokojena fizioterapevtka iz Kočevja, je vlogo oskrbovalca družinskega člana opravljala večkrat: skrbela je za svoje starše, tasta in moža. Z oskrbo onemoglih je bila povezana že v patronažni službi, po upokojitvi je sodelovala v domovih za starejše, kot prostovoljka pa predvsem v okviru izobraževanj Inštituta Antona Trstenjaka predava in svetuje svojcem, kako starostnika spraviti na noge.

Gospa Ivanka, v nekem zapisu ste napisali, da najprej sploh niste vedeli, da ste družinska oskrbovalka. Kaj je vas pripeljalo do te vloge?

Oče je bil onkološki bolnik, zanj je skrbela mama, jaz sem ob svoji službi in družini prihajala trikrat tedensko. To je bilo prvo, ker družinski oskrbovalec si že, ko že nekaj ur tedensko pomagaš. Po očetovi smrti je mama živela sama, dokler se po gripi niso pojavile težave z dihanjem, nato še z roko, nazadnje pa je bila potrjena diagnoza močne osteoporoze. Pri 86 letih je prišla živet k nam. Vmes je zbolel še možev...