Najširši pogled na tedanje dogajanje je v svoji razpravi ponudila zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar, potem pa so se preostali trije predavatelji, zgodovinar, sociolog in novinar dr. Jože Možina, zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. ter publicist, Družinin novinar in odličen poznavalec tematike Ivo Žajdela, bolj naslonili na lokalno dogajanje v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in Štajerskem. Razpravo je moderiral zgodovinar, politični analitik in Družinin kolumnist dr. Aleš Maver, ki je poudaril, da je bil eden od namenov dogodka, da »prispevamo kamenček v mozaik razumevanja slovenske zgodovine in tudi današnjega slovenskega trenutka.« Da je večini prisotnih slušateljev problematika dobro znana, je dodal dr. Maver, a morda ni napak nekaterih stvari kljub temu večkrat ponavljati.

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar. FOTO: Siniša Kanižaj

Ni šlo le za boj proti okupatorju

Kdor hoče zgodovinsko in pravno presojati razmere v Sloveniji med 2. svetovno vojno, mora odgovoriti na nekaj vprašanj, zlasti na to, kako je prišlo do tako usodne razdelitve med Slovenci, ki še danes hromi slovensko politiko, je uvodoma opozorila zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar: »Pri tem moramo upoštevati dve ravni dogajanja: na eni strani so slovensko ozemlje zasedli trije okupatorji, na drugi pa je prišlo do boja med Slovenci samimi, ker so komunisti neposredno povezovali upor proti okupatorjem z bojem za revolucijo in nov socialistični red. Torej ni šlo le za boj proti okupatorju, temveč tudi za nov družbeni red, ki pa si ga večina ljudi ni želela.«

Ključni odloki

Ključno vprašanje je po njenem torej, zakaj in kako je prišlo to usodnega razkola, kakšno vlogo je pri tem imela osvobodilna fronta (OF), vrhovna organizacija t. i. narodnoosvobodilnega boja. Ključni dokumenti, na katerih so komunisti gradili svojo oblast, so bili odloki, sprejeti 16. septembra 1941 na tretjem zasedanju vrhovnega plenuma OF. »O upravičenosti in spoštovanju odlokov do konca 90. let niso dvomili niti slovenski pravniki niti zgodovinarji. Ko sem to storila v ekspertizi za obnovitev procesa proti škofu Rožmanu, mi je zgodovinar Janko Pleterski očital hudo nekorektnost in pozval pravnike, naj te odloke preiščejo s pravnega vidika,« je pojasnila Griesser-Pečarjeva.

Posebej usoden je bil 2. člen tega sklepa: slovenski narodnoosvobodilni odbor za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. (dr. Tamara Griesser-Pečar)

Sredstvo za ustrahovanje ljudi

To je potem storil prof. dr. Lovro Šturm, ki je med drugim zapisal, da sta bila oba akta, sklep slovenskega narodnoosvobodilnega odbora in zaščitni odlok, v svojih bistvenih sestavinah že ob nastanku v očitnem nasprotju s splošnimi – od civiliziranih narodov priznanimi – pravnimi načeli, ki jih je človeštvo strnilo v kodeks etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja. Po njegovem gre za tipičen primer zlorabe prava. Oba akta nista bila namenjena zagotavljanju svobode, postavitvi svobodne demokratične družbe, temveč sta bila uporabljana kot sredstvo za ustrahovanje ljudi, za izvedbo komunistične revolucije in za vzpostavitev totalitarnega družbenega sistema pod monopolno oblastjo komunistične partije.

Komunistično utemeljevanje monopola in vrhovne oblasti

Vrhovni plenum OF je najprej sprejel sklep, da se preimenuje v slovenski narodnoosvobodilni odbor. »Posebej usoden je bil 2. člen tega sklepa: slovenski narodnoosvobodilni odbor za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo. S tem so komunisti utemeljevali monopol in vrhovno oblast,« je izpostavila dr. Tamara Griesser-Pečar in dodala, da se vsiljuje vprašanje, kdo je OF in njene ustanovne skupine pooblastil, da govori ali deluje v imenu naroda.

Simpozij so izvedli v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. FOTO: Siniša Kanižaj

OF ni zastopala večinske volje prebivalstva

»V vojnem času ni bilo volitev in edini izvoljeni predstavniki so bili tisti pred vojno. OF torej ni zastopala večinske volje prebivalstva, čeprav je bila velika večina ljudi do okupatorja sovražno razpoložena. Komunistična partija, ki je povsem obvladovala OF, je bila pred vojno ilegalna stranka, ob začetku vojne je imela le 1280 članov. Bila je torej prešibka, da bi se lahko sama uveljavila ali se celo sklicevala na voljo ljudstva, zato je potrebovala 'zaveznike',« je poudarila govornica in nadaljevala, da je bila ustanovitev take organizacije, kot je bila OF, legitimna, ne pa odrekanje iste pravice drugim političnim strankam in družbenim skupinam. Vsakomur, ki je nasprotoval načelom OF, ki so jo vodili komunisti, je bila namreč odrečena pravica, da se izven OF organizira proti okupatorju.

Zaščitni odlok z dalekosežnimi posledicami

Drug pomemben dokument, zaščitni odlok, pa je imel dalekosežne posledice, saj je uvajal strog disciplinski in kazenski sistem ter bil temelj t. i. revolucionarnega sodstva vse do uredbe vrhovnega štaba 24. maja 1944 o vojaških sodiščih, ki je začela veljati konec avgusta istega leta. Za komuniste je bila to formalna osnova za teroriziranje in ubijanje državljanov, ki se niso podvrgli sklepom OF oziroma komunistične partije. Z odlokom naj bi slovenski narodnoosvobodilni odbor prevzel kazensko oblast, legitimiral naj bi likvidacije Slovencev, ki niso sledili načelom, ukazom in zapovedim OF oz. partije; z njim je bilo mogoče neljube nasprotnike razglasiti za izdajalce in jih obsoditi na smrt.

Komunistična partija, ki je povsem obvladovala OF, je bila pred vojno ilegalna stranka, ob začetku vojne je imela le 1280 članov. Bila je torej prešibka, da bi se lahko sama uveljavila ali se celo sklicevala na voljo ljudstva, zato je potrebovala 'zaveznike'. (dr. Tamara Griesser-Pečar)

Smrtna kazen je grozila tudi tistim, ki so delovali izven OF

»31. januarja 1942 je izvršni odbor OF v Slovenskem poročevalcu tretjo točko še preciziral in razložil, da se sankcije, torej smrtna kazen, omenjenega zaščitnega zakona raztezajo na vsakogar, ki dela na tem, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih partizanskih čet in narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom OF. Smrtna kazen torej ni grozila le tistim, ki so narodne sile mobilizirali proti OF, ampak tudi tistim, ki so delovali izven OF. Vse dejavnosti, torej tudi odpor proti okupatorjem, so bile potemtakem sebične in usmerjene proti narodni osvoboditvi, če se niso dogajale v okviru OF,« je opozorila govornica.

Odloki so formalni začetek državljanske vojne

»Od jeseni 1941 se v Sloveniji razvija še druga raven dogajanja, poleg okupacije in odpora proti okupaciji še raven komunistične revolucije in protikomunistični odpor, ki ga vodijo zlasti predstavniki predvojnih legalnih strank. Vzporedno z vojno tujih sil proti Jugoslaviji in s tem proti slovenskemu ljudstvu je izbruhnila tudi državljanska vojna Slovencev proti Slovencem. Prilaščanje monopola oziroma izključne pravice OF do odpora je zastrupilo ozračje med Slovenci v času, ko bi bilo nujno združevanje vseh sil proti okupatorju, tako socialističnih kot krščanskih in liberalnih. Zato so odloki 16. septembra formalni začetek državljanske vojne,« je zaključila dr. Tamara Griesser Pečar.

Zgodovinar, sociolog in novinar dr. Jože Možina (ob njem moderator dr. Aleš Maver). FOTO: Siniša Kanižaj

Leto 1942, ko se je razmahnil slovenski razkol

Zgodovinar in novinar dr. Jože Možina se je v svojem razmisleku o Slovencih leta 1942 med svetovno in državljansko vojno osredinil na dogajanje v Ljubljanski pokrajini. Če je leto 1941 začetek upora proti okupatorju, je začel, velja leto 1942 za začetek upora proti revoluciji v osrednji Sloveniji: »Leto 1942 je leto, ko se je na ozemlju današnje osrednje Slovenije razmahnil slovenski razkol. A dejansko je najhujše šele sledilo. Prav v občinah, ki so se uprle partizanskemu gibanju, je bilo ob razpadu Italije visoko število žrtev, sploh pa je do prave kataklizme prišlo ob koncu vojne, ko so komunistične oblasti v teh občinah pomorile velik del fantov in mož.«

VOS in eksekucijske partizanske skupine na podeželju so s terorjem in ustrahovanjem dajale revolucionarnemu taboru zagon in vpliv, po drugi strani pa so povzročile razkol, ostro nasprotovanje in odpor. Strah ustrahovanih je postal močan dejavnik odločanja. (dr. Jože Možina)

Najbolj brutalno in cinično izrazoslovje

»Boljševistična Sovjetska zveza je bila zlagan vzor, vendar pa so komunisti revolucijo pri nas dosledno izvajali po njihovi metodi. Pobudnik in utemeljitelj 'druge etape' je bil Edvard Kardelj, prvi človek slovenske partije. Nekateri njegovi zapisi iz sredine leta 1942 predstavljajo verjetno najbolj brutalno in cinično izrazoslovje iz časa vojne in po njej,« je poudaril dr. Možina in izpostavil Kardeljev citat iz sredine junija 1942: »Po mojem se sedaj začenja tista vrsta vojne, ki je že napol državljanska in v kateri ujetniki ne obstajajo niti kot pojem niti kot dejstvo, to je, ko se kolje vse, kar pride pod nož.«

Daleč najnasilnejša grupacija v slovenski zgodovini

Do najskrajnejše »uporabe« varnostno-obveščevalne službe (VOS) je prišlo, ko je voditelj revolucionarne strani Kardelj poljubno naročal, katere voditelje in vplivneže tradicionalne strani naj VOS umori. V pismu Zdenki Kidrič konec junija 1942 je med drugim zahteval: »Likvidirajte pa v rundah, to je niz likvidacij ena za drugo, potem pa napravite malo trajnejšo pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.« Kot je ocenil dr. Možina, besede in dokončno dejanja postavljajo Komunistično partijo Slovenije za daleč najbolj nasilno grupacijo v tisočletni zgodovini slovenskih prednikov, posamezni okrutni umori pa so zelo zgodaj šokirali tudi podeželje.

Uvodni pozdrav predsednice civilne pobude Prebudimo Slovenijo Vlaste Doležal Rus. FOTO: Siniša Kanižaj

Spopad dveh mentalitet

Šlo je za spopad dveh mentalitet. »Tradicionalna stran v tej fazi ni segla dlje od radikalnega katoliškega dogmatizma in ekskluzivizma, kot svojo skrajno obliko boja pa je poznala ostro propagando. Nasproti so se ji postavili komunistični revolucionarji, ki so kot sredstvo uveljavljanja svoje volje brez pomislekov posegli po umorih. Tradicionalna stran se temu sprva ni znala postaviti po robu,« je dejal govorec in navedel besede zgodovinarja Jožeta Pirjevca, da je komuniste udejanjala sla po oblasti, v kateri so skladno z Leninovimi nauki vodili »sveto vojno«, v kateri je bilo dovoljeno vse.

Laž in umor, sredstvi za dosego cilja

Dr. Jože Možina je navedel še besede Dušana S. Lajovica, ki je med vojno pripadal četniškemu taboru: »V tistem času sta bila najpogostejše sredstvo za dosego cilja laž in umor. Preden je komunistični VOS v Ljubljani ubil kakega Slovenca, je njen propagandni stroj po mestu od ust do ust razširil vest, da je izbrana oseba izdajalec. Žrtev, ki ni niti slutila, kaj jo čaka, se seveda ni mogla braniti. Ko so človeka nato res umorili, je veliko naivnih ljudi sprva vsaj deloma verjelo, da ga je doletela zaslužena kazen.«

Strah je postal močan dejavnik odločanja

»VOS in eksekucijske partizanske skupine na podeželju so s terorjem in ustrahovanjem dajale revolucionarnemu taboru zagon in vpliv, po drugi strani pa so povzročile razkol, ostro nasprotovanje in odpor. Strah ustrahovanih je postal močan dejavnik odločanja. Vrstili so se umori vidni predstavnikov in mnenjskih voditeljev, pa tudi ljudi, ki niso imeli javne vloge. Širjenje strahu pred partizani je bilo zavestno. Eminentna predstavnika tradicionalne strani, dr. Marko Kremžar in Zorko Simčič, sta na vprašanje, česa se najbolj spominjata iz prvega obdobja okupacije, odvrnila, da je bil to prav strah, ki je trajal tedne in mesece ter se stopnjeval v neznosno psihozo,« je izpostavil dr. Možina.

Česa podobnega, kot se je 17. maja 1942 zgodilo v Iški, ko so partizani Šercerjevega bataljona pobili celotno romsko skupnost, okrog 50 članov, do tedaj nad slovenskim civilnim prebivalstvom ni storil niti nemški, niti italijanski, niti madžarski okupator ali NDH. (dr. Jože Možina)

Prvi veliki vrhunec revolucionarnega nasilja z množičnimi umori

Strah je bil upravičen, prihajalo je do zverinskih umorov posameznikov, tudi žensk in celotnih družin ali v primeru Romov – celotnih skupnosti. Prav genocid nad Romi predstavlja prvi veliki vrhunec revolucionarnega nasilja z množičnimi umori. »Česa podobnega, kot se je 17. maja 1942 zgodilo v Iški, ko so partizani Šercerjevega bataljona pobili celotno romsko skupnost, okrog 50 članov, do tedaj nad slovenskim civilnim prebivalstvom ni storil niti nemški, niti italijanski, niti madžarski okupator ali NDH,« je bil jasen Jože Možina.

Prva uspešna vaška straža

Partizansko nasilje je sprožilo odpor, sprva samoiniciativen, na lokalni ravni, brez povezave z vodstvom tradicionalnega tabora. Prava uspešna »vstaja« proti partizanom se je zgodila v Šentjoštu, ko so možje in fantje, ki so jim partizani ropali domačije in so od pomladi 1942 spali v gozdu in na svojo pest zbirali orožje, 17. julija vkorakali v vas, zasedli položaje in odbili partizanski napad. To je bila, navaja Možina, prva uspešna vaška straža, z dovoljenjem Italijanov, ki je povzročila poplavo prošenj različnih krajev, da bi se tui pri njih vzpostavila vaška straža.

Zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. (ob njem dr. Tamara Griesser-Pečar). FOTO: Siniša Kanižaj

Na Primorskem je od izobraženstva ostala samo duhovščina

Zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. se je omejil na medvojno dogajanje na Primorskem, ki je bila mednarodnopravno del Kraljevine Italije, zato ni nikoli imela kulturne, politične, socialne avtonomije, kot jo je imela Ljubljanska pokrajina v letih italijanske okupacije. »Ko si je Italija priključila Primorsko, ni nikoli razmišljala, da bi to ozemlje kdaj zapustila. Začela se je italijanizacija, ki je pozneje prešla v brutalno italijanizacijo, mestoma že pred prihodom fašizma na oblast, s požigi, z razlastitvijo premoženja, ekonomskimi posegi na kmečko prebivalstvo, izseljevanjem inteligence. Na Primorskem je od izobraženstva ostala samo duhovščina,« je uvodoma izpostavil predavatelj.

Na Primorce gledali kot na »zarukance«

Kot je poudaril dr. Podbersič, ni bilo do pozne zime oziroma zgodnje spomladi, do aprila 1942, na Primorskem nič – bilo je nekaj partizanov, pripadnikov raznih čet (brkinske ali vipavske), sicer pa so bili tudi iz osrednje Slovenije deležni posmeha, saj je osrednje partizansko vodstvo na Primorce gledalo kot na »zarukance«, politično neangažirane in popolnoma neuke. Prve partizanske akcije se začnejo spomladi leta 1942, Italija pa odgovori zelo vehementno, ker to jemlje kot del svojega državnega ozemlja. To zanje ni zasedeno ozemlje, temveč del Kraljevine Italije.

Večina duhovščine je bodisi podprla partizansko gibanje ali ostala pasivna, redki so se vanj aktivno zalezli, med tistimi, ki so se, najdemo tudi redke nekdanje primorske duhovnike, ki so se oklenili ali pa vsaj legitimizirali fašizem. (dr. Renato Podbersič ml.)

Upor na Nanosu

»Prvi upor in hud boj je bil na Nanosu, kjer se je približno 50 partizanov spopadlo z nekaj 1000 italijanskimi vojaki, ki partizane dobesedno razbijejo. Manjšemu delu se uspe umakniti, nekaj jih ubijejo, nekaj zajamejo. Obsodijo jih na smrt, ustrelijo konec pomladi 1942. Za te žrtve se povojno slovensko komunistično zgodovinopisje ni kaj dosti zanimalo, svoja prva obeležja oziroma počastitve so dobili šele po osamosvojitvi Slovenije, čeprav so padli kot pripadniki zametkov partizanskega gibanja na Primorskem,« opozori Renato Podbersič. Primorci sprejmejo partizane, ker so prišli z idejo narodne osvoboditve, primarni cilj je bil boj proti italijanskemu okupatorju.

Primorci slabo včlanjeni v partijo

Tudi v poročilih v osrednje organe v Ljubljano pa je bilo zapisano, da so Primorci slabo včlanjeni v partijo, da partizanski borci vanjo ne vstopajo. Še konec leta 1942 je bilo v vseh partizanskih enotah na Primorskem med nekaj 100 borci samo 80 članov partije. Po Kardeljevo »Primorci niso dovolj zreli, da bi razumeli pomen včlanitve v avantgardo delavskega gibanja«. Konec poletja 1942 začnejo padati prve žrtve – odločni protikomunisti, vaški starešine, ljudje z ugledom –, a pride do razmaha revolucije šele konec spomladi 1943, še najbolj pa po kapitulaciji Italije septembra 1943. Razmah partizanskega nasilja na Primorskem, zlasti na Goriškem, ki je bila bolj krščansko-socialno usmerjena, je bil v letu 1944, zlasti spomladi, pojavljajo se isti vzorci kot v osrednji Sloveniji že v letu 1942.

Razpravo je moderiral zgodovinar dr. Aleš Maver. FOTO: Siniša Kanižaj

Marsikateri umor nosi pečat dr. Aleša Beblerja

»Da razmere niso idealne, so priznali tudi v vrhu partizanskega gibanja. Zato je bil iz Polhograjskih Dolomitov konec oktobra na Goriško poslan eden vodilnih španskih borcev in visoka kategorija v partizanskem komunističnem vodstvu dr. Aleš Bebler, doma iz Idrije. Prišel je prve dni novembra 1942, ostal na Primorskem približno leto in pol, bil je bog in batina, združeval partijske in osvobodilnofrontovske okvire, pooblastila, ki jih je dobil v osrednjem partizanskem vodstvu, in je odločal o življenju ali smrti posameznikov na Primorskem. Marsikateri umor, ki se je zgodil spomladi, jeseni, pozimi 1943, nosi njegov podpis ali pečat,« je pojasnil zgodovinar Podbersič.

Vloga duhovščine

Dotaknil se je še vloge duhovščine, ki je narod držala pokonci v času najtežjih preizkušenj fašizma: večina duhovščine je bodisi podprla partizansko gibanje ali ostala pasivna, redki so se vanj aktivno zalezli, med tistimi, ki so se, najdemo tudi redke nekdanje primorske duhovnike, ki so se oklenili ali pa vsaj legitimizirali fašizem. Glavni smeri, ki se vzpostavita, sta goriška krščansko-socialna ali Besednjakova goriška sredina, ki dolgo ostaja neodvisna od partizanskega gibanja ali kakršne koli protipartizanske smeri v Ljubljani, in manjšinska, ki jo vodi odvetnik dr. Janko Kralj in se je že leta 1942 povezala s Slovensko zavezo v Ljubljani, Slovensko ljudsko stranko v Ljubljani in neformalno organizirala obe izpostavi za Primorsko.

Za te žrtve se povojno slovensko komunistično zgodovinopisje ni kaj dosti zanimalo, svoja prva obeležja oziroma počastitve so dobili šele po osamosvojitvi Slovenije, čeprav so padli kot pripadniki zametkov partizanskega gibanja na Primorskem. (dr. Renato Podbersič ml.)

Do vaških straž ni nikdar prišlo

Žrtve? »Začnejo se v poznem poletju, zgodnji jeseni 1942. Do konca vojne številka naraste na nekaj 100 ubitih, iz tega so izključeni problemi fojb. Ob tem se lahko vprašamo o možnostih protirevolucije ali organizacije vaških straž na Primorskem. Bili so poskusi, a do tega ni nikdar prišlo, kajti italijanska vojska je smatrala Primorsko izza Rapalske meje za del svojega ozemlja, na katerem ni dovolila prav nobene organizacije oboroženih enot, tudi protipartizanskih, ki ne bi bile v sklopu italijanske vojske ali policije. Na drugi strani pa se oborožena protirevolucija organizira, ampak šele jeseni 1943, ko na Primorsko vkorakajo nemške enote po kapitulaciji Italije,« zaključi dr. Renato Podbersič ml.

Publicist in Družinin novinar Ivo Žajdela (ob njem dr. Tamara Griesser-Pečar). FOTO: Siniša Kanižaj

Na Štajerskem drugače kot drugod po Sloveniji

Publicist in Družinin novinar Ivo Žajdela pa je svojo razpravo osredinil na komunistično nasilje na Štajerskem leta 1942. Kot je dejal, se je Štajerska med 2. svetovno vojno od drugih območij Slovenije, zlasti od t. i. Ljubljanske pokrajine, ločila predvsem zaradi okupacijskega sistema oziroma režima. Okupirali so jo nemški nacisti, ki so tam vladali do konca vojne, izvajali hudo raznarodovanje in represijo, nemudoma izselili inteligenco in zavladali vsem strukturam.

V osnovi je šlo za reševanja življenj

»A namesto, da bi se vse politične sile organizirale v odpor proti okupatorju, so v Sloveniji komunisti napadli vse tradicionalne strukture naroda, pri tem sistematično ubijali Slovence in jih hkrati še sramotili s kolaboranti in izdajalci. Zato so se morali Slovenci pred tem nasiljem braniti, oboroženo so lahko to počeli le ob naslonitvi na okupatorja. Temu seveda nikakor ne moremo reči kolaboracija, še prisilna ali funkcionalna zelo težko, saj je šlo v osnovi za reševanja življenj, posledično tudi kulture,« je razložil Žajdela. Ker je bil italijanski okupator neprimerno milejši od nemškega, je bilo vodstvo komunistov v Ljubljanski pokrajini in tam organiziralo svojo infrastrukturo.

A namesto, da bi se vse politične sile organizirale v odpor proti okupatorju, so v Sloveniji komunisti napadli vse tradicionalne strukture naroda, pri tem sistematično ubijali Slovence in jih hkrati še sramotili s kolaboranti in izdajalci. (Ivo Žajdela)

Komunistom človekovo življenje ni pomenilo nič

Na Štajerskem, pod Nemci, se to ni dalo, opozori Žajdela, tam so Nemci leta 1941 hitro zaprli in tudi ubili veliko komunistov, ki so tam ostali. Toda komunistično vodstvo je zasledovalo cilj, obvladovati vse, in začelo tudi na Štajersko pošiljati svoje aktiviste, da bi širili komunistično mrežo tudi tam. »Komunistom človekovo življenje ni pomenilo nič, ljudi – tudi ubite – so uporabljali le za sredstvo pri doseganju cilja prevzeti absolutno oblast,« je bil neposreden Ivo Žajdela. Navedel je štiri neuspešne in neslavne pohode dolenjskih partizanov na Štajersko, ki pa po neuspehih niso odnehali, temveč so sledili partijski direktivi, da se morajo prebiti na Štajersko in tam prižgati »plamen upora«.

Da ni nič napak, če se določene stvari, tudi če jih že vemo, večkrat ponavlja, je poudaril moderator dr. Aleš Maver. FOTO: Siniša Kanižaj

V 21 streljanjih ustreljenih 886 talcev

Najbolj znana pošiljka partizanov z Dolenjske na Štajersko je bil peti, t. i. pohod 14. divizije januarja 1944, ki pa je bil ravno tako ena sama katastrofa. Kjer koli pa so se gibali partizani Franca Rozmana – Staneta, so počeli izjemno krute zločine; za vse »akcije«, v katerih so nastradali zlasti nemški orožniki, so se Nemci vse leto 1942 strahotno znašali z množičnim streljanjem »talcev«, skupno so jih v 21 streljanjih leta 1942 ustrelili 886. Rozman je z Dušanom Kvedrom po strahotnem porazu na Dobrovljah (smrt 121 Slovencev) v začetku novembra 1942 zakuhal katastrofo še na Pohorju.

Pohorski bataljon in Osankarica

»21. decembra 1942 je Pohorski bataljon prišel na Osankarico, kjer si je zgradil zemljanke in vanje nanosil naropani živež. Nemci so seveda za lokacijo hitro zvedeli. Ker je zapadel visok sneg in so domnevali, da se bo tudi zato največja partizanska enota na širšem območju tam zadržala dalj časa, so se za napad temeljito pripravili. Skupaj so organizirali veliko vojsko, ki je območje tesno obkolila. Napad je bil uničujoč. Večino borcev so ubili z minometnim obstreljevanjem. Ujeli so le enega živega (še tega so pozneje kot talca ustrelili), vseh ostalih 69 je bilo ubitih. Toda Nemci so se znesli celo nad trupli, zvozili so jih v Gradec in tam sežgali,« pojasni Žajdela.

Komunistom človekovo življenje ni pomenilo nič, ljudi – tudi ubite – so uporabljali le za sredstvo pri doseganju cilja prevzeti absolutno oblast. (Ivo Žajdela)

Ne zasluži si državniških časti

Osankarica je bila neizbežna; »španca«, Rozman in Kveder, sta Pohorski bataljon dobesedno pognala v smrt, tako kot pred tem še vse enote, ki sta jih vodila. Predavanje je Ivo Žajdela zaključil z besedami: »Če bi bil Pohorski bataljon 'čista' odporniška organizacija, ne pa vojska komunistične partije, ki je zasledovala le en cilj, izvedbo komunistične revolucije, potem bi lahko bil deležen slavljena in poudarjenega državnega spominjanja. Ker pa je bil, tako kot vse ostale partizanske skupine, popolnoma vpet v revolucionarni projekt, si ne zasluži državniških časti.«