Da bi praznik doživeli čim bolj v polnosti, smo se nanj začeli pripravljati že zgodaj; nekateri so pletli vence in postavljali mlaje, drugi čistili in krasili cerkev, tretji organizirali pogostitev po slovesnosti, četrti neumorno prepevali na pevskih vajah ... V sklopu praznovanja je bila pripravljena celo razstava o minulih dveh stoletjih naše cerkve. Veliko dobrih ljudi, pridnih rok in zagretih src je stopilo skupaj in pomagalo pri pripravah na slovesnost.

Ker pa praznik ostane prazen, če se ne zgodi tudi v srcu, smo se v četrtek, petek in soboto zvečer zbrali pri sveti maši ter tudi s tridnevno duhovno obnovo (ki nam je ponujala priložnost za sveto spoved, vsakič pa nas je po evangeliju nagovoril tudi drug duhovnik) mehčali svoja srca, da bi bila čim bolj odprta za Božjo ljubezen. Razmišljali smo o tem, da naše cerkve brez nas, župljanov, pravzaprav ni. Pa o zgledu neomajne vere in odločnosti, ki nam ga kaže farna zavetnica. Pa o tem, kako pomembno je prinašati Božji dotik tudi skozi cerkvena vrata ven v svet.

FOTO: Simon Zalar

Duhovniki Aljaž Baša, Jurij Zadnik in Anže Cunk so znali vneti naša srca in so nam pomagali, da smo se nedelje veselili še toliko bolj. In končno je prišla! Cerkev se je bleščala v lučeh in cvetju, tabernakelj je zlato sijal in orgle so donele na ves glas, ko so po sredini ladje stopale narodne noše, ministranti, zdajšnji župnik Primož Meglič in nekdanji župnik Marko Avsenik ter nadškof Stanislav Zore.

FOTO: Simon Zalar

Sveta maša je bila tako čudovita kot vsaka, saj je v našo sredo pripeljala samega Boga. A ko smo tik pred zaključnim blagoslovom peli zahvalno pesem, smo dobro vedeli, da smo priče zgodovinskemu trenutku svoje župnije. Hvaležni smo, da smo ga lahko doživeli, Bogu pa izročamo prošnjo, da bi tudi nam uspelo našim zanamcem predati živo in srčno župnijo, tako kot so jo naši predniki nam.