Ko sem prišel od pomenka s prijatelji o politiki slovenskih katoličanov, sem si doma zaželel zadnjo številko revije COMMUNIO, odstavka, ki sem ga bil že prej opazil v članku španskega teologa Maria de Franca Miranda: "Pomanjkanje vere vodi k imanentizaciji eshatologije, k hotenju, imeti v sedanjosti tisto, kar je obljubljeno za prihodnost, k pozabljanju, da je Bog polna človekova sreča in da je ni mogoče pomešati s katerokoli blaginjo, ki si jo moremo predstavljati ali po njej hrepeneti. Živeti zastonjskost pomeni pričevati za Boga, pomeni priznati sedanje življenje kot začasno, predzadnjo stvarnost, kot prehod k dokončni stvarnosti ..."

Zakaj sem si zaželel ta odlomek? Da bi si odplaknil z duše vtis malodušja, če ne obupa, ki je obvisel nad omenjenim pomenkom. Kako naj gredo katoličani na volitve s svojimi odstotki? Kako naj uveljavijo svojo navzočnost, izločeni iz medijske mašinerije? Kako naj se spustijo v propagando, če ne mislijo lagati?

("Ljudem nočem l...