Zdravnik, mučenec

Zavetnik: Kölna, zdravnikov, babic, dojilj, priprošnjik proti glavobolu in sušici, proti živalskim boleznim, proti kobilicam, v zapuščenosti, velja za priprošnjika v stiski.

Atributi: zdravilska posodica ali posodica z mazilom v roki

Pantaleonu je mati prezgodaj umrla, da bi lahko poskrbela za njegovo versko vzgojo, zato v mladosti ni bil krščen. Že kot mladeniča so ga zanimale stvari, ki so bile povezane z zdravljenjem. Sam se je izobrazil v zdravilstvu, kasneje pa ga je oče zaupal v uk slovečemu zdravniku Evfrozinu. Kot osebni cesarjev zdravnik je prišel na dvor cesarja Maksimijana, kjer je hitro izgubil še tisto malo vere, ki mu jo je vcepila mati, in je nekaj časa tudi sam častil poganske bogove. Nekoč pa je v ubožnici spoznal svetniškega duhovnika Hermolaja, ki se je tam skrival pred preganjalci. Ta mu je govoril o Kristusu Odrešeniku, ki je prišel zdravit naše dušne rane, a je ozdravljal tudi telesne bolezni in celo obujal mrtve. Nedolgo zatem je Pantaleon videl dečka, kako ga je pičila kača in je umrl. Pri tem je sam pri sebi vzdihnil h Kristusu, naj ga oživi, pa bo spet veroval vanj. Deček je res vstal zdrav, kača pa se je mrtva stegnila ob njegovih nogah. Kmalu zatem je Hermolaj Pantaleona krstil, po krstu pa je Pantaleon k veri pripeljal tudi svojega očeta. Izročilo pravi, da je molil za njegovo spreobrnitev in vpričo njega naredil nov čudež, ko se je dotaknil slepčevih oči in je ta spregledal. Imetje, ki ga je podedoval po očetu, je razdal ubogim, sužnjem dal prostost, kot zdravnik za vse enako skrbel in jih ozdravljal (tudi čudežno). 

Kot Maksimijanov zdravnik se je dobro razumel tudi z njegovo ženo. Nekoč ji je razlagal, kako ga je njegova mati vzgajala kot kristjana in tako poskušal tudi cesarico spreobrniti h krščanstvu. Njunemu pogovoru je skrivaj prisluškoval tribun Galerij, ki ga je cesarica večkrat zavrnila. Iz maščevalnosti je Pantaleona ovadil cesarju. A Maksimijan je prav takrat odstopil in s svojo ženo odšel v pregnanstvo. Njegov naslednik je postal prav Galerij, ki je imel tako priložnost, da se je kruto znesel nad Pantaleonom. Vrgel ga je v zapor in zverinsko mučil. Nanj so spustili celo leve, pa so mu ti mirno legli k nogam. Trpinčili so ga na vse mogoče načine, ga napeli na natezalnico in žgali s plamenicami, a mu je Jezus sam v prikazni lajšal trpljenje. Na koncu so mu, ker se nikakor ni hotel odreči svoji veri, nad glavo pribili roke, rabelj pa mu je odsekal glavo. Pred smrtjo je Pantaleon za svoje krvnike prosil usmiljenja. Po umoru naj bi iz njegovega telesa namesto krvi priteklo mleko. Njegovo življenje in mučeništvo sta pristna in tudi njegov zdravniški poklic je izpričan.

Ime: Njegovo ime ima dve različici: ime Pantaleon naj bi bilo grško, pomeni pa »cel lev, nadvse močan«; druga oblika, Pantalemon, pa naj bi pomenila, da je »poln sočutja, usmiljenja«.

Rodil se je v 3. stoletju v Nikomediji, danes Izmid v Turčiji, umrl pa leta 305 v Nikomediji. 

Družina: Vemo, da je bil sin poganskega očeta Evstorga, senatorja, in matere Evbule, ki je bila kristjanka.

Upodobitve: Upodobljen je v boljših oblačilih, v dolgem plašču z zdravilsko posodico ali posodico z mazilom v roki. Velikokrat je upodobljeno tudi njegovo mučeništvo: privezan je na palmo ali pa ima z žebljem roke pribite nad glavo na oljko. Upodabljajo ga tudi skupaj s štirinajstimi priprošnjiki v sili.

Češčenje: Spada med štirinajst priprošnjikov v sili in so ga častili že od 4. stoletja dalje. V Rimu so mu posvečene štiri cerkve, številna mesta po svetu imajo njegove relikvije.

Goduje: 27. julija, ponekod ga praznujejo tudi 10. julija.