prof. Jurij Pavel Emeršič

Naredil sem prve korake na poti učiteljskega poklica. Še pred kratkim sem namreč »gulil« prav tiste šolske klopi v Gimnaziji Želimlje, na katere sedaj gledam izza katedra. Še pred desetletjem sem sam srkal intelektualne in duhovne sokove, ki jih bom odslej »serviral« uka željnim učencem in učenkam. Povedal bom, kaj mi pomeni šola po tej zamenjavi vlog.
Šola - tukaj mislim v prvi vrsti na gimnazijo v dolini »pod svobodnim soncem« - mi je vselej pomenila prostor srečevanja različnega znanja, ljudi, navad, … ob katerih se je moj miselni horizont počasi raztegnil prek domačega praga. Tukaj so se stkala tudi prijateljstva, ki še kar dobro držijo. Pa tudi najlepši spomini, morda na trenutke nostalgični (čemur bi se moral kot zgodovinar sicer izogibati), so spomini na gimnazijska leta. Ko se sedaj vračam na to šolo, na kateri se od mojega odhoda na prvi pogled ni veliko spremenilo, se mi pred novo nalogo malce trese roka, še bolj, kot se mi je ob...