Jože Možina je z novim dokumentarcem z naslovom Čas vojne spet zarezal v tkivo polpretekle zgodovine. Tkivo je še precej nezaceljeno in obravnava te snovi še vedno zahteva previdnega kirurga z veliko posluha za čustva in tegobe trpljenja tedanjega časa.

Avtor se tega loti z vso občutljivostjo. Vojni čas predstavi v izpovedi šestih likov - oseb, ki so doživela nenavadne medvojne zgodbe (kdo pa jih ni) in prek njih se nam kaže stalnica vojne: trpljenje. Temeljno sporočilo dokumentarca se nam iz minute v minuto bolj zarisuje v zavest in podzavestno osvajamo slike trpljenja in razbrazdanih obrazov, ki pričujejo o preteklih grozotah.

V prvem liku je bila predstavljena žrtev italijanskega nasilja, v drugem mobiliziranec v nemško vojsko. Tretji so partizani ubili očeta in mater in požgali domačijo. Četrti je bil povezan s plavo gardo, peta je bila partizanska aktivistka in je pobegnila z domobranskega morišča, zadnji pa je bil najprej partizan, nato domobranec, nazadnje...