»Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave«(Rim 5,10).

Apostol Pavel vedno znova razmišlja o temelju in sadovih človekovega opravičenja. Njen temelj je odrešenjska volja Boga, da odpre človeku vse možnosti, da zmaguje greh in opravlja dela rodovitne pravičnosti. V tej volji oziroma ljubezni sta Bog in Kristus eno (prim. Rim 5,8). Veličina te ljubezni je, da se daruje za grešnike: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki«(Rim 5,8). To ni človeška ljubezen, ki je včasih zaradi gorečnosti slepa, drugič zaradi strahu pred njeno izgubo popustljiva. Božja ljubezen človeka sprejema, a njegovega greha ne podcenjuje. Bog ne gradi sprave s človekom na temelju obsodbe ali poceni opravičevanja. Ne rešuje človeka greha z odpisom le-tega, temveč išče načine, da ga pripelje do srečanja s Sinom...